Ločitvena tesnoba se pri psih pojavlja vedno pogosteje. A preden psu postavimo tovrstno diagnozo, moramo biti prepričani, da ne gre le za nevzgojenega psa. Vedenje, podobno ločitveni tesnobi, bo precej lahko preoblikovati s primerno vzgojo, v resnih primerih ločitvene tesnobe pa je postopek občutno bolj zapleten. Reševanje je dolgotrajno in zelo naporno, zato moramo k problemu pristopiti kar se da resno in premišljeno. Le z dobro načrtovanimi koraki lahko težavo odpravimo.
Ločitvena tesnoba ni le težava lastnikov, čeprav so ravno oni tisti, ki jo najbolj občutijo, ampak je moteča tudi za sosede. Ravno zato lastniki pogosto želijo hitro rešitev, saj pes vznemirja ves stanovanjski blok. A v enem tednu se tesnobe ne da odpraviti. Vedeti pa morate, da je ločitvena tesnoba najbolj težavna prav za psa samega. Gre za resno vedenjsko motnjo. Pes je v hudi čustveni stiski, kadar je sam. Počuti se slabo, kar kaže z destruktivnim vedenjem (grize, uničuje predmete), laježem, cviljenjem, oteženim dihanjem, iztrebljanjem v stanovanju. Pes je v takem stanju zmožen uničevati svojo okolico več ur (tudi do osem), kar še dodatno vpliva na njegovo psihofizično zdravje. To pa je dolgoročno zanj zelo slabo.
Pogosto se spopadava z ločitveno tesnobo pri psih iz zavetišč, saj so se nekoč že čustveno navezali na nekoga, ki jih je potem zavrgel. Zato v novi družini potrebujejo večje zagotovilo, da se jim nesreča ne bo ponovila.
Obstajajo dejavniki, ki spodbujajo razvoj ločitvene tesnobe in ki sva jih spoznala v praksi; velikokrat se soočava z napakami v učnem procesu, ki lahko pripomorejo k razvoju ločitvene tesnobe. Torej ima vzgoja neposreden vpliv na razvoj ločitvene tesnobe in s pravilno vzgojo lahko preprečimo, da bi jo pes razvil.
Psa je treba naučiti, kako naj bo sam. Napačno je, da se z mladičkom ves čas nekdo ukvarja in nanj pazi: najprej lastniki vzamejo dopust, nato psa pazijo stari starši in podobno. Psa obravnavajo kot dojenčka – ne puščajo ga samega. Čez nekaj mesecev ali eno leto običajno ugotovijo, da tako ne gre naprej, in se odločijo, da je pes lahko doma sam. Mnogim psom pa to predstavlja velik problem, ker jih na samoto nihče ni navadil, nihče jih ni naučil, da v tem ni nič slabega – potem pa ga lastniki kar naenkrat pustijo samega več ur. Tak pes ima dober potencial, da razvije ločitveno tesnobo.
Podobno je s psi, ki lastnikom ves čas sledijo po stanovanju. To pomeni, da je pes ves čas v središču pozornosti in da nima omejitev, nikoli se ne more sprostiti, spočiti – in to postavlja temelje za težave ob odsotnosti »zasledovane« osebe. Zato je pomembno, da psu postavite pravila in ga omejite. Če pravilno ravnate že z mladičkom, se bo ustreznega načina sobivanja hitro navadil.
Napačno je, da lastnik psa ob vrnitvi nagradi. Pravilno je, da naš odhod za psa napoveduje nekaj pozitivnega in naš prihod nekaj nevtralnega. To pomeni, da mora imeti nekaj od tega, da zapustimo stanovanje, hkrati pa ne sme biti nič posebnega, ko se vrnemo. Če bo naš odhod nekaj žalostnega in vrnitev zanj nekaj veselega, smo že napovedali možen razvoj ločitvene tesnobe. Zato se moramo ob izstopih in vstopih v stanovanje pravilno obnašati.
Psa moramo pred svojim odhodom primerno utruditi. Za delovnega psa en sprehod na dan ne bo dovolj. Treba je poskrbeti za zadostno psihofizično zaposlitev. Če pes že nakazuje na razvoj ločitvene tesnobe, svetujeva, da ga pred odhodom od doma peljete na aktivno dejavnost, na primer tek. Utrujen pes se bo lažje umiril in zaspal ter ne bo imel časa razmišljati o svoji osamljenosti. V nasprotnem primeru bo odvečno energijo usmeril v destruktivno vedenje.
Zapomnite si: ni normalno, da se pes ob vašem odhodu trese in tuli ali urinira ob vašem prihodu. Normalno je, da spi, ko ga pustimo doma, in da se zna kontrolirati, ko se vrnemo. Želimo namreč vzgojiti stabilnega, samozavestnega psa, ki se dobro počuti v svoji koži in se zna vključiti v okolico.
