Nacionalistu je lahko: on pozna oziroma misli, da pozna svoje vrednosti, torej svoje nacionalne, se pravi etične in politične vrednosti nacije, kateri pripada; ostali ga ne zanimajo: pekel, to so oni (druge nacije, drugo pleme).« Kiš je umrl ravno sredi procesa dekonstrukcije Jugoslavije ter konstrukcije skrajnega nacionalizma, šovinizma in ksenofobije, tj. leta 1989 in torej ni dočakal dokončnega propada sistema ter razpada socialistične družbe.
Vsekakor pa ga lahko beremo v luči današnjega vsakdanjega nacionalizma, ki obstaja na postjugoslovanskem prostoru. Ta vsakdanji nacionalizem se med drugim prikazuje v obliki četništva in ustaštva, simptoma propadle defašizacije oziroma denacifikacije po drugi svetovni vojni; simptoma propadle, korumpirane in bolehne družbe. Nacionalizem je postal navada, postal je ideologija vsakdanjika. Očitno smo res v nekakšni »družbi spektakla«: ravnogorski četniki prosto marširajo po Višegradu v Bosni in Hercegovini, v kraju, kjer so zajeli četniškega vodjo Dražo Mihajlovića (pri tem je pomembno navesti podatek, da so v Bileći postavili spomenik tako »Čiči Draži« kot četniškemu gibanju); v kraju Čavoglave se vsako leto, na obletnico operacije Nevihta (Oluja), zbere več desettisočglava množica, ki odkrito sugestira na ustaštvo in slavi poglavarja NDH, Anteja Pavelića ter druge ideologe.
Vsekakor pa bode v oči nedavno dejanje vodje srbske radikalne stranke Vojislava Šešlja, ko je pred višjim sodiščem v Beogradu zažgal hrvaško zastavo. Šešelj je bil novembra lani – domnevno zaradi bolezni – predčasno izpuščen iz Haaga, vendar je hitro pritegnil pozornost, saj se je skoraj takoj lotil tistega, pri čemer je, pred odhodom na mednarodno sodišče, ostal (čeprav dejansko ni nikoli prenehal): četniške propagande o velikosrbski ideji.
Takšno dejanje je marsikoga presenetilo, še bolj pa je presenetil omenjen sežig hrvaške zastave, ki je sprožil celo odpoklic hrvaškega veleposlanika iz Beograda. To dejanje je Šešelj izvedel v podporo strankarskemu kolegu in namestniku njegove stranke Nemanji Šaroviću, kateremu naj bi se sodilo zaradi sežiga zastav Združenih držav Amerike, Evropske unije in zveze Nato. Zakaj je Šešelj izbral ravno, po njegovem mnenju, trenutno ustaško-hrvaško zastavo? Menda zato, ker naj bi hrvaški mediji pljuvali po njem in kritizirali njegove izjave. Ali Šešelj pozablja, da njegova dejanja obsoja večina razumnih ljudi? Da mu v bistvu sledi le peščica? Na tem mestu se poraja vprašanje, koga Šešelj vleče za nos. Mednarodno sodišče? Javnost? Nemara celo sebe?
Spomnimo, Šešelj je s petindvajsetimi leti doktoriral na temo Politično bistvo militarizma in fašizma in tako postal najmlajši doktor znanosti v Jugoslaviji. Da bi bila ironija še večja, je kot ortodoksen marksist s tem analiziral »politične oblike civilne avtokracije«. Njegova transformacija v zastavonošo velikosrbske ideje se je začela za časa njegove profesure oziroma akademske kariere v začetku osemdesetih let.
To obdobje je bilo zanj turbulentno in kmalu je, zaradi radikalnih in provokativnih stališč, pristal v zaporu. Tu ga je zajel znan sindrom »užaljenosti«, s katerim so se njegova antikomunistična in nacionalistična stališča le še poglobila, tako da je bil leta 1989 že uradno politični disident in samodeklarirani četnik.
Mednarodno sodišče se je s predčasnim (oziroma začasnim?) izpustom osmešilo ter dalo jasno vedeti, da po dobrih desetih letih ne (z)more dokazati krivde obtožencu. Ne bi nas smelo čuditi, če bo čez nekaj let na kateri od pravnih fakultet izbirni predmet, ki bo obravnaval »Šešljevo pravo«. Pri tem se odpira vprašanje o razmerju med vojnim hujskaštvom in krivdo. Nedvomno Šešelj je vojni hujskač, vendar ali ga to dela krivega? Kje je v tem primeru meja med de facto in de iure?
Moralna dilema pri tem je tudi razmerje med fizičnim in verbalnim, torej meja, ki jo je Šešelj s sežigom zastave prvič prestopil. Z verbalnim je Šešelj že zdavnaj potešil svoj ego, a tokrat je dosegel še več. Dosegel je še zadnje dejanje iz obupa – dejanje nekega propadlega politika, ki živi za preteklost in se hrani prek zavedenega malega kroga zvestih privržencev.
Adin Crnkić, Hrušica pri Jesenicah
