Pokrajine, ki sicer v Sloveniji uradno ne obstajajo, so resnični prostor življenja za marsikoga. So ključni moment identifikacije, ko ljudje pripovedujejo, kdo in od kod so. Tej pripadnosti in vpetosti v kraje daje Gorenjski glas trdno osnovo že skoraj sedem desetletij. Zgodbe, ki so objavljene dvakrat tedensko v pokrajinskem časopisu, ustvarjajo skupnost, odkrivajo konkretne težave ljudi in se veselijo malih osebnih zmag prebivalcev in okolja.
Marija Volčjak, sedanja direktorica Gorenjskega glasa in odgovorna urednica, je prvič prišla na uredništvo časopisa gorenjske regije v sedemdesetih letih. Tam je opravljala prakso. Spominja se, da so tedaj v tiskarni še delali na svinec. Tiskar je v okvir ročno postavil črke, kot so bile nato natisnjene in so stale na strani. Kmalu bodo na internetu objavili digitalne kopije vseh izdaj gorenjskega časnika od leta 1947 naprej. Sami začetki gorenjskega časopisa pa segajo še dlje, v čas prehoda iz 19. v 20. stoletje. Danes je resničnost novinarskega dela zaradi tehnološkega napredka popolnoma drugačna. A novinarsko delo se v svojem bistvu ni spremenilo in v tem smislu, je prepričana Marija Volčjak, bo tudi vedno obstalo.
Njihovi sedanji prostori nasproti avtobusne postaje so v modrih in rumenih tonih sveži in odprti. V osrednjem prostoru je razstava likovnih del lokalnih ustvarjalcev. Mize s stoli vabijo k pogovoru, druženju, sodelovanju. Naokrog so v dveh nadstropjih pisarne in prostori, kjer nastaja časopis. Igor Kavčič je novinar Gorenjskega glasa od samega začetka svoje kariere. Svoje mesto pred računalnikom, ki stoji na dolgi mizi, polni papirjev, za stekleno steno, ki loči osrednji prostor od delovnega območja, nerad zapusti, saj je zalogaj vsakodnevnega dela še pred njim. Vsi novinarji na Gorenjskem glasu že od nekdaj delajo na mesečno normo in dela je vedno veliko. Novinar, ki je pri časopisu že devetnajst let, takoj opozori, da odločitev o notranjem odkupu podjetja s strani zaposlenih ni prišla čez noč. O tem so tekle debate in pogovori že vsaj dobro leto prej.
»Zakaj nam je uspelo? Mislim, da je bilo ključno, da smo relativno majhen časopis, majhen kolektiv in majhno podjetje. Ekipa smo. Tudi če se o vsem ne strinjamo, se o ključnih stvareh vedno znamo dogovoriti,« razloži. »Šlo je pravzaprav za prastrah, da nas čez eno leto lahko ni več.« Glede na dogajanja po Sloveniji v gospodarstvu in na medijskem področju je bila to zanje resnična grožnja. In tega niso hoteli. Pri odkupu so sodelovali tako zaposleni v trženju, administraciji kot fotografi in novinarji, le dva ali trije se na koncu niso odločili za vstop v delavsko solastništvo.
Navezanost in dolgoročnost
Marija Volčjak razlaga, da je bil ključni trenutek streznitve za vse, ko je Gorenjska banka objavila razpis za prodajo svojega deleža. »Zaposlene sem takrat preprosto vprašala, koliko denarja lahko prinesejo. Koliko imajo prihrankov? Vsak, kdor želi, naj prinese, kolikor lahko.« Ker so nekateri, vključno z njo, imeli svoje lastniške deleže že prej, hkrati pa je bila višina prihrankov oziroma denarja, ki so ga zaposleni lahko namenili za notranji odkup, različna, niso poudarjali tega, da bi vsi imeli v lasti enak delež. Ko so zbrali in prešteli denar, so ugotovili, da jim manjka vsaj še enkrat toliko, a o konkretnih številkah ne želijo govoriti. »Da bi vzeli bančno posojilo, se mi je zdelo prenevarno. In takrat sem se spomnila na Domel,« pripoveduje nekdanja novinarka, ki je v svoji novinarski karieri pisala predvsem o gospodarstvu in spremljala tudi zgodbo notranjega delavskega odkupa podjetja Domel iz Železnikov.
Ko so z Gorenjskega glasa pristopili k njim, so se v Domelu odločili, da jim pomagajo pri zagotovitvi preostalega dela kupnine. Jožica Rejec, predsednica uprave Domel Holding, pravi, da lahko danes z gotovostjo rečejo, da je bila odločitev za podporo prava in dobra. »Gorenjski glas je pozitivno naravnano podjetje. Tako vodstvo podjetja kot zaposleni delujejo in presojajo reči na dolgi rok, v njihovem delovanju pa je veliko primerljivega z Domelom, vključno sedaj z lastniško zgodbo.«
Na Gorenjskem glasu so se zavezali, da bodo takoj, ko bodo lahko, od Domela odkupili lastniški delež. To jim je uspelo prej kot v letu dni, decembra 2013. V Domelu pravijo, da so si v procesu nakupa lastninskega deleža izmenjali nekaj izkušenj, s poudarki na pomenu etičnega poslovanja, trdega dela in stalnega vsestranskega razvoja. Nekdanji Domelov direktor, ki se je lani upokojil, Štefan Bertoncelj, pa tudi danes ostaja v nadzornem svetu Gorenjskega glasa.
Marija Volčjak vidi prav v navezanosti zaposlenih na časopis pomembno podobnost z zgodbo Domela iz Železnikov. Poudarja, da se pri samem delu časopisa in podjetja po delavskem odkupu ni nič spremenilo. Plač se ni usklajevalo, pomen kakovostnega delovnega okolja pa je ostal. Novinarji so zaposleni, saj je to ključno za njihovo suverenost in neodvisno delo, je prepričana nekdanja novinarka, prav tako imajo še naprej dodatnih deset dni zimskega dopusta. Njihova organiziranost kot podjetja v delavskem solastništvu je enostavna. V lasti imajo različne deleže, vsi pa imajo prednostno pravico, če bi kateri od sedanjih lastnikov želel prodati svoj delež. Hkrati so, s tem ko je lastniški delež od Domela odkupilo samo podjetje Gorenjski glas, ustvarili takšno razmerje glasovalnih pravic, da je delež največje posamezne lastnice podjetja, Marije Volčjak, tolikšen, da brez njenega soglasja ne bi moglo priti do prodaje zunanjemu kupcu, če bi jih ta želel prevzeti. Ugotavljajo pa tudi, da želijo ljudje lastništvo v časopisu obdržati, tudi če so nanj navezani le kot bralci in dediči po nekdanjih zaposlenih.
Marija Volčjak je danes še trdneje prepričana, da so prav novinarji tisti, ki časopis najbolje razumejo, in so lahko njegovi pravi, resnični lastniki. »Časopis ni navadno potrošno blago, ampak je njegova vloga specifična, tako družbena kot kulturna. Solastništvo z bralci bi bilo za nas idealno, a to je zahtevna operacija. Lahko pa bi bil to del rešitve, ki bi bila morda izvedljiva pri večjih časopisih, ko se odpre vprašanje, kdo je lahko lastnik časopisa,« pokima Marija Volčjak, ki je prepričana, da je pri taki obliki lastništva najpomembneje, da obstaja tako zaupanje do vodstva kot med vsemi zaposlenimi.
Tudi pri njih se za vse velike odločitve ve sproti, letna skupščina je tako bolj formalnost. Sedanje prostore, za katere morajo plačevati najemnino Gorenjski banki, so se odločili zapustiti. Že lani so tako kupili lastne prostore, letos jih bodo prenovili. Razvoj tehnologije, delo na terenu in od doma ter napori za znižanje stroškov, ki niso nujni za delovanje časopisa, so prispevali k odločitvi Marije Volčjak, da so sedanji prostori prerazkošni. A vezi z bralci, ki so njihovo delavsko solastništvo z navdušenjem sprejeli in so mnogi redni naročniki, skupne dogodke, pogovore in izlete bo časopis obdržal in krepil. Kajti vsi zaposleni poudarjajo, da je prav povezanost z bralci ključni moment njihovega dela in temelj obstoja časopisa.
Zavezanost bralcem
Igor Kavčič ob tem pravi, da vsi razumejo, da si s solastništvom niso kupili lastnega delovnega mesta. »Nekateri nas hecajo, da smo postali tajkuni, a plače so se prej nekoliko znižale kot zvišale. A konec koncev je sedaj tudi v našem neposrednem interesu, da se denar vlaga v stvari, ki nam bodo na dolgi rok koristile in omogočile delo. Vemo, da so naša delovna mesta odvisna predvsem od našega dela in od tega, kako dobro ga opravimo. Veliko delamo in veliko še moramo narediti, vendar delamo zase.«
Prav okrepljena zavzetost in zavezanost h kakovosti ter večja pozornost do dela pa je tisto, kar kot spremembe v zadnjih dveh letih opaža Cveto Zaplotnik. Urednik in novinar opiše, kako so postali vsi še bolj skrbni in pozorni. »Hkrati naredimo marsikatero stvar skupaj. Morda gre za male, banalne reči, kot je to, da skupaj očistimo sneg s parkirišča, a vendar to kaže tudi navzven, da ljudem, ki smo tu zaposleni in smo solastniki, ni vseeno, kaj se s podjetjem dogaja in kakšna je njegova podoba v očeh prebivalcev tega prostora. Tudi pri pisanju je opaziti večjo zavzetost, hkrati je večje zanimanje vseh, kako poslujemo.«
Mateja Rant je kot novinarka na Gorenjski glas prišla šele pred nekaj leti, a s podobno predanostjo govori o tem, kaj jim je uspelo narediti. »Naša prednost je v tem, da ne more priti nekdo od zunaj, nas kupiti, izčrpati podjetja in oditi. V tem, da smo postali solastniki, smo videli rešitev za to, da lahko še naprej delamo časopis, dobro in kakovostno.« Namera, da si v nekaj letih z dobrim poslovanjem povrnejo vloženi denar, ni tako bistvena. Nima utvar, da je delavsko solastništvo garancija za vselej, a vendar priznava, da je sedaj vsaj nekoliko več gotovosti: »Ne vemo, kakšna bo naša prihodnost. Vemo pa, da ne bomo delali na tem, da časopis uničimo in izčrpamo, ampak na tem, da bo vse delovalo in da se bo zgodba Gorenjskega glasa nadaljevala.«
Tisti, ki so na Gorenjskem glasu najdlje, se še spominjajo delavskega samoupravljanja, kot je bilo nekoč. Danes se zdi, kot da se je nazaj k življenju obudilo nekaj podobnosti. A vendar so razmere drugačne. Kar delavcem na Gorenjskem glasu predstavlja olajšanje in zmago, je občutek, da imajo usodo v svojih rokah.
