Celoten program izmenjave Erazmus traja šest mesecev. Za dijaka Andreja Hafnerja in Niko Goršek se je začel že takoj na začetku septembra, in sicer ravno na isti dan, ko sta se vrnila z zlate odprave MEPI, tako da sta imela le en dan, da sta vsak svoj dom pripravila za gosta iz Danske. Nika je gostila Agnes Bille, Andrej pa Christiana Maja Albrektsena.
Danska dijaka sta vsak dan prihajala v šolo. Sodelovala sta pri pouku športne vzgoje, španščine, angleščine in matematike. Vendar pa nista bila dejavna samo v šoli. V sodelovanju s Klubom škofjeloških študentov sta posnela Brucfilm 2015, kjer sta igrala vlogi vilinke in orka. Za sprostitev so skupaj odšli gledat prižig novoletnih lučk v Ljubljano, se povzpeli na Ratitovec v Selški dolini, rolali okoli Blejskega jezera in hodili po nakupih. Ob večerih so šli na zabave v Ostrigo, kjer sta se Danca lahko spoznala s prijatelji svojih gostiteljev. Organizirali so si tudi večere, ko so se dobili pri Andreju ali pri Niki in si ogledali kakšen zabaven film. Drugi del programa se pravzaprav začne s slovesom Dancev in pripravo na zamenjavo.
Dansko novo leto
Malce pred novim letom, 26. decembra, sta se pozno v noč na Žuramusu v Ostrigi Nika in Andrej poslovila od svojih prijateljev. Naslednje jutro sta odletela z letališča Jožeta Pučnika in s postankom v Frankfurtu priletela v Koebenhavn. Tam je Niko pričakala dijakinja lanske izmenjave Cecilie, Andreja pa Chris in njegov oče. Chrisovi starši so ločeni, zato se Andrej vsake tri tedne preseli k drugemu. Vendar je v tem našel pozitivno stvar, saj bo lahko spoznal še več Danske, kot bi je sicer. V enem primeru sta od mesta oddaljena 17 kilometrov, v drugem pa 25 kilometrov. Na Dansko sta odšla ravno v času novega leta, zato sta ga lahko praznovala tam. Po njunih ugotovitvah so Danci bolj materialistični od Slovencev, saj je zanje nakup okraskov, s katerimi okrasijo hišo, nuja. Ko je ura zazvonila polnoč, je sledilo veliko objemanja in šampanjca, naslednje pol ure pa so v zrak streljali rakete in občudovali svetlobne učinke.
Naslednjih nekaj dni sta počivala, uživala v hitrosti danskega interneta in gledala filme. Vendar se je tudi zanju začela šola in bosta morala pisati teste, tako kot mi v Sloveniji. Petega januarja sta prvič odšla v dansko gimnazijo Himmelev. Šola je pritlična in se deli na več podenot, ki predstavljajo liste drevesa in so različnih barv. Osrednji del, ki ponazarja deblo, pa je namenjen skupnim prostorom, kot sta knjižnica in jedilnica.
Razlike v poučevanju velike
Prvi dve uri sta preživela pri angleščini, ki pa je potekala drugače kot pri nas. Ni bilo ne duha ne sluha o slovnici, brali so besedila in se kasneje o njih pogovarjali. Pri njih je povsem običajno, da med poukom zapustiš razred, ne da bi kar koli rekel, ali pa da imaš na mizi prenosnik ter da dijaki kličejo profesorje po imenu. Pri nas pa, če hočeš iti na stranišče, moraš prositi profesorja za dovoljenje. Kljub vsej tej sproščenosti pa so vsi tiho, medtem ko profesor(ica) govori, in dvignejo roko vsakič, ko kdo želi kaj povedati. Pri nas kljub zahtevani disciplini v učilnici ni tako in presenetljivo je, da so na Danskem lahko brez teh pričakovanj bolj zbrani in spoštljivejši. Po Andrejevem mnenju je njihov način boljši. Pri nas je način učenja drugačen. Za to ne krivimo profesorjev, ampak sistem, saj se moramo za maturo naučiti goro podatkov, ki pa jih seveda kmalu pozabimo. Na Danskem so opustili ta sistem in začeli učiti, kako naj mislijo in ne kaj naj mislijo. Pri njih pouk poteka tako, da profesor prvih 20 minut začne z uvodom v temo in razlago, nato pa učenci dobijo nalogo, ki jo morajo rešiti do določene ure in se potem vrniti v razred. Medtem pa so lahko kjer koli, pomembno je le, da je naloga rešena in so nazaj ob uri.
Danci so se naučili, da ko je treba delati, se dela, ko pa je čas za zabavo, se zabavajo, in na šoli jim omogočajo oboje. Enkrat na mesec se med poukom vsi zberejo v jedilnici, kjer jim ravnatelj predstavi, kateri projekti bodo potekali v prihajajočih tednih na šoli. Tako so na primer pripravili dobrodelni tek, prvenstvo v Fifi in kviz. Njihova naloga je ugotoviti, koliko bombonov je v stekleni posodi. Prav tako tekmujejo v zbiranju denarja. Tisti, ki zbere največjo težo, zmaga in uživa v večerji, ki mu jo postrežeta ravnatelj in njegov pomočnik, preoblečena v natakarja. Vsak mesec organizirajo tudi fredagsbar, nekakšno druženje na šoli. Zanje je normalno, da se tam streže alkohol, čeprav je to v prostorih šole. Nekajkrat na leto pa pripravijo tudi zabavo – himmelevfest.
Učita se tudi danskega jezika
Dvakrat na teden se Andrej in Nika udeležita dvournega tečaja danščine, v katerem sodeluje več drugih izmenjav z vsega sveta. Prihajajo iz Argentine, Mehike, Brazilije, Južnoafriške republike, Avstralije, Italije, Turčije, Nemčije, Kanade. Z njimi sta se spoprijateljila in dobivajo se tudi po tečaju. Kot pravita, so Danci precej zadržani, ampak se čez čas odprejo in začnejo govoriti.
Do sedaj sta obiskala mnogo zanimivih krajev, ki so posebni vsak na svoj način. Andrej je obiskal mesto Skagen, ki je na skrajnem severu Danske, kjer se stikata Severno in Baltsko morje. Nika je odšla na izlet, kjer si je ogledala tipične danske hiške iz opeke, ki jih je opisala kot hygge (čas, v katerem ti je fino, toplo in te nič ne moti), in poskusila prinsesstarta (princeskino torto).
Andrej in Nika se bosta vrnila v Slovenijo 29. marca, do takrat pa vtise sporočata tudi prek bloga www.threemonthsofdenmark.blogspot.com.
Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.
