Če je zaveznik, je zaveznik. Malce čudno je zato vprašati, kako dober zaveznik je. Z Rusijo imamo zelo močne politične, gospodarske, kulturne in zgodovinske vezi. Vedno smo imeli dobre odnose.
Sprašujem zato, ker vaša zaveznica Rusija prodaja orožje tudi Azerbajdžanu, vašemu dejanskemu sovražniku. Kako to vpliva na armenske odnose z Moskvo?Raje bi videli, da Rusija ne bi oboroževala Azerbajdžana. Nikoli pa ne prosimo svojih prijateljskih držav, naj nekaj storijo za Armenijo proti nekomu drugemu. Pri vprašanju Gorskega Karabaha Rusijo in druge države naprošamo, naj v skladu z usmeritvami mednarodne skupnosti ne podpirajo ene države proti drugi. Rusija ima kot ena od treh sopredsedujočih v skupini iz Minska mandat za mediacijo. Stališča mediatorskih držav, ZDA, Rusije in Francije, so izražena v petih skupnih izjavah predsednikov Obame, Putina in Hollanda. Naša stališča so enaka njihovim. Na tej osnovi smo pripravljeni doseči rešitev konflikta. Toda Azerbajdžan ima drugačno stališče.
Zakaj konflikt Gorskega Karabaha ostaja nerešen že desetletja, pogajanja pa so zastala? Je sploh v interesu velikih sil, da se ta ozemeljski konflikt na Kavkazu razreši?Nikogar ne želimo obtoževati. Ne velikih sil, majhnih držav ali koga drugega. Krivdo moramo poiskati pri eni od konfliktnih strani, ki ni pripravljena na rešitev. Vse tri sopredsedujoče države so kot mediatorke organizirale številna srečanja. Večkrat so obiskale regijo in predlagale številne možnosti za razrešitev spora in ukrepe za krepitev zaupanja. A žal jih je Azerbajdžan vedno zavrnil.
Je Azerbajdžan v tem konfliktu zaradi svojih nahajališč zemeljskega plina in nafte močnejša stran?Azerbajdžan se ves čas baha s svojo močjo. A ta je velika iluzija. Država, ki zagovarja vojno, ne pa mir, ne more biti močna. Konflikt bi lahko preprosto rešili s pogajanji. A so raje vojaški proračun v desetih letih povečali za tridesetkrat. Nastopajo s sovražnim govorom in grozijo z uporabo sile. Veste, po vseh vojnah se je treba vrniti za pogajalsko mizo, a po vsaki vojni vladajo slabše razmere. Imamo možnost doseči dogovor za pogajalsko mizo, skupaj s tremi sopredsedujočimi državami, ki so vse zelo pomembne in tudi stalne članice varnostnega sveta OZN. Prihajajo s konkretnimi predlogi, ki temeljijo na načelih mednarodnega prava in so lahko osnova za razrešitev konflikta v Gorskem Karabahu. Zakaj torej ne bi zgrabili te priložnosti in dosegli rešitve?
Je Armenija prav zaradi statusa Gorskega Karabaha podprla referendum o neodvisnosti Krima?Po našem mnenju imajo vse države pravico do samoodločbe. To je eden od ciljev ustanovne listine OZN. Ni pravično trditi, da je eno načelo mednarodnega prava pomembnejše od drugega. Tudi zato tri sopredsedujoče države za razrešitev konflikta v Gorskem Karabahu predlagajo tri temeljna načela: izogibanje uporabi nasilja in grožnjam z njim, ozemeljsko celovitost in pravico do samoodločbe. Azerbajdžan se med temi tremi načeli oklepa samo ozemeljske celovitosti ter zapira oči pred drugimi načeli mednarodnega prava. To ni pot k razrešitvi konflikta.
Od lanske pripojitve Krima sta se Rusija in Zahod zapletla v novo hladno vojno. Kako ta odnos vpliva na vašo državo? Morate izbirati med prijatelji?Težave med Rusijo in drugimi državami ne morejo biti v interesu Evrope, ZDA, Rusije in okoliških držav. Še več, ne morejo biti v interesu nobene države na svetu. Če med Rusijo, ZDA in Evropo vladajo razmere konfrontacije, to niso najboljši obeti za iskanje rešitev. Vse težave je možno razrešiti zgolj z dialogom in pogajanji. Zato smo bili ena prvih držav, ki so pozdravile sprejetje mirovnih dogovorov Minsk I. in Minsk II. ter pozvale k njihovi implementaciji.
Naj se vrnem k prejšnjemu vprašanju. Dejansko ste se morali odločati med prijatelji. Lani ste precej nepričakovano prekinili pridružitveni proces k EU in se raje odločili za pridružitev k Evrazijski gospodarski uniji, ki velja za orodje Vladimirja Putina za ohranjanja vpliva na območju nekdanje Sovjetske zveze.Morda ne veste, a ta naša odločitev ni nikogar presenetila. Armenija je vedno želela biti del carinske unije z EU in del Evrazijske gospodarske unije. To so večkrat javno pojasnili predsednik države, zunanji minister in premier. Dejstvo pa je, da Armenija lep čas ni bila povabljena v carinsko unijo EU. Razloženo nam je bilo, da nimamo skupnih meja s carinsko unijo. Ustanovili smo posebne komisije o carinski uniji in Evrazijski gospodarski uniji, ki so ugotovile, da smo lahko istočasno del carinske in Evrazijske gospodarske unije, čeprav ne mejimo na carinsko unijo EU. Po teh ugotovitvah smo ponovno potrdili našo željo, da se želimo pridružiti obema. Septembra 2013 smo začeli pogajanja o pridružitvi Evrazijski gospodarski uniji, naslednje leto smo jih zaključili in letos januarja postali njeni člani.
Ste z dosedanjim izkupičkom Evrazijske gospodarske unije za vaše prebivalstvo zadovoljni?Od našega vstopa sta minila šele dva meseca. Dejansko pa nam prinaša veliko koristi. Dobili smo dostop do večjega trga blaga in storitev, možnosti za nove naložbe ter tesnejše sodelovanje na področju industrije, kmetijstva in upravljanja migracij med državami članicami.
Končni cilj Evrazijske gospodarske unije naj bi bila sklenitev prostotrgovinskega sporazuma z Evropsko unijo. Je lahko takšen sporazum glede na vse politične težave med Evropsko unijo in Rusijo v dogledni prihodnosti dejansko sklenjen?Možno je. Morda do sklenitve ne bo prišlo že takoj, temveč šele v prihodnosti. To je namreč v interesu vseh držav na tem velikem območju. Zamisel za dogovor ni nova. Tako od Evropske unije kot od Rusije smo že slišali želje, da se med Lizbono in Vladivostokom vzpostavi enotno varnostno in gospodarsko območje.
Kavkaz je bil vedno razumljen kot sod smodnika v igri velikih sil. ZDA so prav danes napovedale, da bodo poslale dodatnih 3000 vojakov v baltske države, da bi preprečile agresijo Rusije. Menite, da bi do takšne intervencije lahko prišlo tudi na Kavkazu?Na razvoj dogodkov ne gledam tako konfrontacijsko kot vi. Imamo zelo tesno zavezništvo z Rusijo, hkrati pa premoremo tudi zelo dobre odnose z ZDA. Na vilenskem vrhu Vzhodnega partnerstva smo z državami EU sprejeli skupno deklaracijo o razvijanju poglobljenega sodelovanja na vseh področjih, pri čemer bodo upoštevane armenske zaveze v drugih integracijskih procesih.
Sprašujem, ker me zanima, kakšne so vaše bojazni pred morebitno nadaljnjo militarizacijo regije.Na Kavkazu glavno nevarnost za regijo predstavlja Azerbajdžan. Država je letni vojaški proračun s 160 milijonov dolarjev v desetih letih povečala na skoraj pet milijard dolarjev. Vrstijo se napadalne izjave. Razmišljati pa bi morali, kako za težave v regiji najti miroljubne rešitve.
Se sedaj bolj osredotočate na iskanje rešitve za Gorski Karabah ali se boste spet posvetili iskanju možnosti odpiranja meje s Turčijo? Iskanje rešitev za oba konflikta je nekaj časa potekalo hkrati in bilo na koncu v obeh primerih neuspešno.Do poskusa normalizacije odnosov s Turčijo brez vnaprejšnjih pogojev je prišlo na našo pobudo. Pred njo so naši odnosi tičali v slepi ulici. S povabilom našega predsednika turškemu predsedniku Gülu na ogled nogometne tekme smo začeli tako imenovano nogometno diplomacijo, ki so ji sledila zelo intenzivna in težka pogajanja. A uspelo nam je doseči dogovor in leta 2009 v Zürichu podpisati dva protokola. Turčiji ju žal ni uspelo ratificirati, implementirati in spoštovati načela pacta sunt servanda (Dogovorov se je treba držati, op. a.). Skoraj vse države sveta so dejale, da je žogica na turškem igrišču. Toda Turki so hkrati poskušali vzpostaviti povezavo med normalizacijo odnosov z Armenijo in konfliktom v Gorskem Karabahu. ZDA, Rusija, Francija in druge države so svarile, da bi s povezavama obeh konfliktov lahko škodovali obema procesoma. Normalizacije odnosov s Turčijo nismo pogojevali z njihovim priznanjem genocida nad Armenci. To pa ni pomenilo, da bi lahko oni za pogoj postavljali zanikanje našega pogleda na zgodovinsko realnost armenskega genocida ali njegovo priznanje. Prav to pa se je zgodilo po podpisu protokolov v Zürichu.
