»Pet čez 11. uro sem v Rožni dolini stopil na avtobus številka 14. Glasovnega napovednika postajališč nisem slišal, čeprav je bil novejši avtobus znamke MAN, ki bi moral biti opremljen z zvočno napravo. A nič ne de, saj se po tej trasi vozim že vrsto let, tako da jo poznam na pamet,« pove 24-letni Rok Mulec, s katerim smo se srečali na postajališču Bavarski dvor v središču mesta. Mulec je slep od rojstva. Vidi le svetlobo in sence, ne vidi pa obrisov in barv. Doma je z Unca, a zadnjih šest let prebiva v Ljubljani, kjer na filozofski fakulteti zaključuje študij angleščine.
Šteje postaje, ovinke, semaforje…
»Je bila pri tebi glasovna napoved vključena?« me pobara. Odvrnem mu, da tudi na šestici ni bilo slišati ničesar, razen radia in žlobudranja srednješolcev. »Jah, na šestici pa ne vem, kdaj sem nazadnje slišal napoved postajališč,« pripomni, me prime pod roko in odideva do kavarne, kjer se nama pridruži še fotoreporter. Prizna, da na glasovne napovedi ni več pretirano pozoren, sploh ne, ko se vozi po utečenih progah. »Peš je težko, z avtobusom pa se kar znajdem. Štejem postaje, zapomnim si ovinke, postanke pred semaforji, vse. Če nisem siguren, še vedno lahko pritisnem gumb 'stop' ali zaprosim za pomoč šoferja.«
Z njimi ima načeloma dobre izkušnje. »Zadnjič sem se z avtobusom peljal na Podmilščakovo ulico. Z menoj je bila punca, Poljakinja, ki je tudi slepa. Ker ni bila vključena glasovna napoved, sva se morala zanesti na milost šoferja. Ob vstopu sva mu povedala, kje bi rada izstopila. Ko sva prispela na cilj, naju je opozoril. Bil je prijazen.«
Vse lepo in prav, toda vozni park Ljubljanskega potniškega prometa (LPP) trenutno šteje 216 avtobusov, od tega imajo po lastnih navedbah z napovedniki opremljenih 121 mestnih zelencev. Torej več kot polovico. Koliko od teh pa jih v praksi deluje? Mulcu za hec ponudim stavo, da se v 90 odstotkih voženj z avtobusi na glasovno napoved ne bo mogoče zanesti, a je ne upa sprejeti.
Pretihi in napačni napovedniki
Ob 11.45 na Bavarskem dvoru vstopimo na avtobus številka 20 in se zapeljemo do Gospodarskega razstavišča. Glasovnega napovednika ne slišimo. »Zakaj?« poskušamo izvedeti pri vozniku. A ta le brezbrižno skomigne z rameni in z mimiko obraza pokaže na napis nad svojo glavo, kjer piše »glasovni napovednik ni aktiven«. Več informacij iz očitno nemega voznika ne spravimo, zato pet pred poldnevom prestopimo na progo 7 in se odpeljemo do bežigrajske gimnazije, kjer se zgodba ponovi. Le voznik je zgovornejši. Pojasni, da je donedavna glasovna napoved delovala, zdaj pa že nekaj mesecev ne več. Menda zaradi obvoza.
Naslednji je avtobus številka 13, ki ima glasovno napoved vključeno, a je naprava tako tiha, da je Mulec, ki stoji pri srednjih avtobusnih vratih, sploh ne sliši. »Glasnosti žal ne morem uravnavati. To počnejo na centrali. Sam le vključim napravo in nastavim progo,« se opraviči voznik.
Mulec pojasni, da se poleg pretihih napovedi, od katerih seveda ni koristi, dogaja tudi, da so napovedi napačne. »To nastane zaradi zamika posnetka. Vozniki ga lahko ponastavijo, a nekateri napake sploh ne opazijo. To je lahko za slepega človeka sila neugodno. Včasih pa se zgodi, da šoferji napovednik vključijo šele, ko pri vstopanju na avtobus opazijo uporabnika bele palice.«
Zadeli smo – sedmico
Šele v šestem poskusu naletimo na to, kar iščemo – brezhibno delujoč glasovni napovednik. Tako kot srečneže pri lotu je tudi nas osrečila – sedmica, ki nas je zapeljala do Bavarskega dvora. Šofer pove, da napravo vselej vključi, a prizna, da je delujočih v zadnjem času čedalje manj. Ob 12.23 vstopimo na osmico in že je vse po starem. »Zakaj nimate vključene govorne napovedi?« vprašamo voznika. »Nimam je,« odvrne možak srednjih let. »Mar ni to novejši avtobus?« drezamo naprej. »Enkrat je res bil nov, zdaj ni več,« nas odpravi brkati duhovitež in ustavi pri hotelu Lev, kjer izstopimo.
»To je bil enojni avtobus, mercedes, kajne? Ti po navadi nimajo govornih napovedi,« preseneti Mulec. »Res je, kako veš?« se spogledava s fotoreporterjem. Naš sogovornik pojasni, da za hobi preučuje zvoke motornih vozil, tudi mestnih avtobusov, za katere načeloma že po hrumenju ve, ali so dovolj novi, da bi morali imeti vgrajen glasovni napovednik.
Naslednja dva avtobusa na postajališču pri hotelu Lev preskočimo, ker Mulec na posluh zatrdi, da gre za starejša modela brez napovedovalke. Vkrcamo pa se na tretjega. »Ta mercedes je leta 2009, ko sem prišel v Ljubljano, še dišal po svežem. Njegov zvok bi prepoznal kjer koli, ker je tako drugačen od ostalih. Novejši so verjetno le plinski avtobusi,« nam na kratko odpredava Mulec na sedmici, ki nas ob 12.35 odpelje nazaj proti Bavarskemu dvoru. A na naše razočaranje napovednika ne slišimo, zato se o razlogih za njegovo nedelovanje pozanimamo pri vozniku, ki nas osorno zavrne z vprašanjem: »Zakaj vas pa to zanima?« »Zato, ker ga morajo imeti vključenega vsi avtobusi, na katerih je vgrajen,« ga podučimo. »Glejte, jaz sem ga vključil. Če zadaj kaj govori, pa ne vem,« se izmotava. »Nič ne govori zadaj pa tudi spredaj ne,« se ne pustimo zmesti, a sivolasi šofer obmolkne.
Ne gre le za slepe in slabovidne
Ob 12.43 na Bavarskem dvoru vstopimo na šestico in se še enkrat zapeljemo proti Gospodarskemu razstavišču. Glasovni napovednik deluje, a ga blebetajoči živelj v prepolnem avtobusu povsem preglasi. Za nameček je prižgan še radio. Tudi ta voznik potrdi, da na jakost zvoka ne more vplivati. Na drugi strani ceste ob 12.50 vstopimo na avtobus številka 11 in preden izstopimo na Bavarskem dvoru, voznik razloži, da govorna napoved na teh modelih že nekaj mesecev ne deluje.
Po dobri uri nepretrgane vožnje z mestnimi avtobusi se strinjamo, da se z glasovnimi napovedniki v Ljubljani ne gre ravno hvaliti. Resda lahko slepi in slabovidni za lažje potovanje uporabljajo tudi dodatne storitve (prevoz na klic, identifikacijske kartice) ali za pomoč zaprosijo voznika, toda ne gre le zanje; glasovne napovedi bi morale delovati tudi kot pomoč starejšim, tujcem in vsem tistim, ki ne poznajo poti, vedo pa, kako se imenuje postaja, kjer želijo izstopiti.
»Dva avtobusa starejše izdelave sem preskočil, usedel sem se v tretjega, čisto novega, kjer bi zvočna naprava morala delovati. A žal ni,« Mulcu javim s šestice po SMS-sporočilu. Donedavni sopotnik ima na progi številka 14 več sreče. »Dodaj še eno kljukico. Zdaj pa smo na 20 odstotkih, kajneda?« odvrne s širokim nasmeškom, ki se zariše na ekranu mobilnega telefona.
