Kot celota je mariborsko Labodje jezero stilno dovršeno, tehnično precej izpiljeno, z nekaj muzikalne disonance v ansambelskih delih, predvsem v prvem dejanju, ki je tudi kot celota tako vizualno kot koreografsko zastajajoče in na trenutke nedomišljeno. Z drugim dejanjem oder zadiha in v tretjem se razpre vse razkošje kraljevega odra. Drugo dejanje z globinsko iluzijo jezera tudi ustvari pridih brezmejnosti, v kateri osemnajst labodov, pomlajenih in dopolnjenih s plesalci Mladega slovenskega baleta, »riše« strukture, v katerih delujejo kot eno (tu jim mestoma zmanjka natančnosti), in spet druge, ki aludirajo na večkratnost »originala« – tema, ki je hkrati del določene osebe, a je tudi bolj splošnega značaja. Atraktivnost tretjega dejanja se izpisuje skozi scensko in kostumsko barvitost scenografinje in kostumografinje Marije Levicke, koreografsko dokaj dinamične plese različnih dežel in skozi vrhunec, pas de deux med Rothbartovo hčerko Odile in princem Siegfriedom ter njune solo nastope. Četrto dejanje je vedno deležno najrazličnejših posegov v koreografsko strukturo in v izbiro konca. Kovtunova različica je bolj kot emotivna energična in pozitivna, s srečnim koncem: moč ljubezni premaga vse.
Največji magnet večera je prav gotovo Dvorni norček v interpretaciji Yuye Omakija. Drzen, energičen, z vitruoznimi skoki in vso interpretacijsko širino, ki tej vlogi pritiče. Tetiana Svetlična je v Odette in Odile natančna, z elegantnimi linijami celega telesa, tehnično bravurozna, eksplozivna. V Odette ji na trenutke manjkajo razpotegnjene in zadržane linije, interpretacijsko pa je premalo vživeta in dramatična. Anton Bogov kot princ Siegfried je predvsem partnersko zanesljiv, tehnično in interpretacijsko manj prepričljiv in dosleden. Čarovnik Rothbart v izvedbi Sergia Moge je mogočen, dolgih in izrazitih linij, z atraktivnimi skoki širokih amplitud. Pas de trois v izvedbi Tijuane Križman Hudernik, Catarine de Meneses in Alexandruja Pilce je natančno in fluidno izpeljan. Tako Križman-Hudernikova kot de Meneseseva posedujeta umirjeno izrazno eleganco, tehnično dovršenost v obratih in trodimenzionalnost telesnih linij, s prefinjeno natančnostjo stopal. Dokaj uspešno jima sledi Pilca, z nekaj nedoslednosti pri dostopih z obratov ali skokov. Od manjših solo nastopov izstopata pas de quatre malih labodov v drugem dejanju, ki je skozi izvedbo Catarine de Meneses, Tijuane Križman Hudernik, Jelene Lečić in Alene Medič točen, hiter, s hitro reagirajočimi stopali in sinhronim delovanjem četverice, ter eleganten, ravno prav temperamenten španski ples v tretjem dejanju (Branka Popovici, Matjaž Marin, Alexandru Pilca).
Mariborsko Labodje jezero je kljub manjšim pomanjkljivostim na visokem izvedbenem nivoju. Kar ga zaustavlja pri vzpostavljanju komunikacije z občinstvom, je emotivna hladnost, zaprtost v lastni svet, manjka mu interpretacijske in narativne jasnosti ter svežine; dramatičnost ljubezenske zgodbe tako ostaja le na površini.
