Čokl je namreč izgubil spor glede zakonitosti gradbenega dovoljenja, z ljubljansko nadškofijo pa se po neuradnih podatkih ni mogel sporazumeti o finančnih pogojih služnosti, ki jo je potreboval za smučišče, kjer so parcele tudi v lasti nadškofije. Gradbeno dovoljenje je sicer pridobil lani, projekt 2864 pa je do zdaj spremljalo več sporov tudi z zasebnimi lastniki v Bohinju. Država je pomagala celo s spremembo zakonodaje glede razlastitev za take namene, a na koncu je sodišče pritrdilo nadškofiji, nekateri spori oziroma postopki drugih lastnikov pa še niso končani.
Ker je sodišče odločilo v prid nadškofiji, se je sprožila tudi verižna reakcija – brez gradbenega dovoljenja namreč ni državne pomoči, ki jo je pričakoval vlagatelj. Znašala naj bi okoli 15 milijonov evrov, projekt pa podpira tudi tuji sovlagatelj Leitner (solastnik Kronplatza na Južnem Tirolskem). Naletel je na deklarativno podporo politike, ker naj bi okoli 30-milijonska naložba prinesla tudi nova delovna mesta in Bohinju pomagala pri razvoju turizma. Zapleti z lastniki, pridobivanjem denarja za naložbo in vsakoletno podaljševanje rokov za gradnjo smučišča v več fazah pa niso dokončno slovo od tega naj smučišča. Tako vrat za dogovor po sodni zmagi ne zapirajo niti v nadškofiji, kjer so pač skušali zaščititi svoje interese, Boštjan Čokl pa je tudi večkrat javno zatrdil, da ne bo odnehal in bo prej ali slej zgradil smučišče s tremi gondolskimi sistemi, ki naj bi na okoli 450 kvadratnih kilometrih sprejelo več kot 150.000 smučarjev na leto.
Država zdaj nima več niti osnove za dodelitev pomoči projektu, ki je nasedel kot mnogi podobni na sporih z lastniki zemljišč. Nesporno pa Čoklu ne gre v prid tudi zadolženi hotel v Bohinjski Bistrici, ki ga je Družba za upravljanje terjatev bank uvrstila med terjatve, ki so na prodaj zaradi 24 milijonov evrov dolga MPM Engineeringa lastnika Boštjana Čokla. šu
