»To je moj dom,« je večkrat med pogovorom ponovil Frenk Mirnik, katerega življenje se je od vsega začetka močno prepletalo s Halo Tivoli, ki prav ta mesec praznuje abrahama. »Ostala bo večno. To je res poseben prostor z dušo. Prepričan sem, da je dvorana z najbolj raznolikim programom in največ gostujočimi velikimi imeni na svetu,« je nadaljeval nekdanji tivolski prostovoljec, hokejist, električar, trener in dolgoletni vodja programa. Bežen pogled na prvo stran njegove impresivne kolekcije o zgodovini hale – v veliki škatli ima zbrane zvezke z beležkami o vseh dogodkih in obisku, zraven pa še nešteto fotografij ter časopisnih člankov – potrdi izjemno bogatost dogajanja. Krstno leto 1965 beleži koncert Louisa Armstronga, svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, zbor samoupravljalcev SFRJ, košarkarski tekmi jugoslovanske reprezentance, Slovensko popevko, drsalno revijo, koncert Slovenske filharmonije, živi šah med svetovnim prvakom Taljem in domačim velemojstrom Parmo, sovjetski folklorni ansambel in mednarodni hokejski turnir.
Tako blizu, da si igralca lahko popraskal po hrbtu
V začetku šestdesetih je bila ob vedno večjih uspehih športnikov ter pomanjkanju modernega prostora za velike prireditve nova hala nujno potrebna. »Odločitev za gradnjo ni bila lahka, saj sta se v teh letih Ljubljana in Slovenija mučili z mnogimi težavami v gospodarstvu, šolstvu in posebej v zdravstvu. V mnogih razpravah na najrazličnejših nivojih na zborih krajanov in v gospodarskih podjetjih je bila vendar izražena večja podpora gradnji športne hale,« lahko preberemo v zborniku Petintrideset let dvorane Tivoli. Da bi našli najboljšo in najbolj ekonomično rešitev, so izvedli interni natečaj s takrat najbolj vidnimi konstruktorji, arhitekti in statiki. Izbran je bil projekt Borisa Vedlina, arhitektonski in notranjeureditveni projekt pa je vodil Marjan Božič. Gradnja hale je potekala od novembra 1963 do marca 1965, kar zaradi dela v izjemno težkih zimskih mesecih, pogosto slabih vremenskih razmer in na geološko težkem, vodnatem terenu pomeni svojevrsten rekord, razlaga omenjeni zbornik. »Kot mulec sem na odprtem drsališču igral hokej in nekaj posebnega je bilo, ko smo gledali to velikansko železno konstrukcijo, kako raste pred nami,« je prvo fascinacijo povzel Mirnik. Dober del projekta je nastajal celo sproti in tako sta bili med gradnjo povečani dolžina in višina hale, zaradi pomanjkanja sredstev pa so bili na vzhodni in zahodni strani za nekaj metrov zoženi dostopni hodniki in servisni prostori, kar še danes povzroča probleme.
Petinšestdesetletni Mirnik je s halo živel vse od njenega začetka, ko je prostovoljno pomagal pri prvih dogodkih, pa do svoje upokojitve pred nekaj leti. Zdaj se vživlja v novo osrednje ljubljansko športno domovanje v Stožicah, kjer svoje upokojenske dni preganja v košarkarskem klubu Olimpija. »To dvorano smo potrebovali, je lepa, a v primerjavi s halo je za zdaj še mrtva. V Tivoliju se je dogajalo od šestih zjutraj pa do desetih zvečer vsak dan. V lokalih so se družili navijači, novinarji, rekreativci, športniki in drugi. Živ stik med njimi je bil konstanten tako v dvorani, kjer si igralca lahko tako rekoč popraskal po hrbtu, kot pred njo. Če so hokejisti ali košarkarji zmagali, so jih pričakali pred dvorano in nosili po rokah, če so izgubili, so jih kritizirali in negodovali,« je strnil sogovornik. Enkrat je celo sam dobil klofuto, ko je želel pomiriti nezadovoljne navijače. Najbolj pestro je bilo seveda na hokejskih derbijih med domačimi in Jesenicami, za katere je bilo zelo težko priti do vstopnic. »Pretepali so se tako na igrišču kot na tribunah in na ploščadi. Stranišča so bila uničena, stoli polomljeni,« se tudi ne najbolj prijetnih trenutkov rad spominja Frenk. Anekdot in doživetij se je v petih desetletjih zvrstilo toliko, je dodal, da težko izpostavi le eno. A spomini so ob tem privreli iz njega – po odru razbijajoči Kameleoni, posebne želje Boney M., namiznoteniški lopar, ki ga je dobil v dar od ljubljenca ljubljanskega občinstva Li Fu Junga... Nikoli tudi ne bo pozabil, kako je na ledu igral pripravljalno tekmo proti Finski s Slavijo.
Velik dogodek za vso Jugoslavijo
Ljubljančani nasploh so s halo dihali in živeli, meni njen dolgoletni vodja programa: »To je njihova stavba, ustanova. Mogoče za mlajšo generacijo nekoliko manj, a še vedno. Če kogar koli vprašaš, je to pojem med objekti.« Ob 35-letnici so našteli kar okrog 20 milijonov gledalcev, rekreativnih uporabnikov, športnikov, ustvarjalcev in drugih udeležencev vrste prireditev. Prva dogodka aprila sta pokala po šivih. Na otvoritvenem koncertu Armstronga se je v dvorano nagnetlo 6000 obiskovalcev, svetovno prvenstvo v namiznem tenisu kmalu za tem pa je v zgolj enajstih dneh privabilo izjemnih 160.000 ljudi. »Drenjal sem se po zgornji tribuni, da sem lahko videl Satchma. Dvorana je bila tako nabasana, da je težko opisati. Vse je teklo z mene,« je Frenk obudil začetek svoje tivolske zgodbe pri rosnih 16 letih in dodal: »Za vso Jugoslavijo je bil to velik dogodek.«
Pri vseh velikih imenih iz športnega in umetniškega sveta, ki so nastopila v Tivoliju, pa se pozablja na podvige izvedbene ekipe. Na oder, parket in led so v petih desetletjih postavili praktično vse, kar se je dalo, saj so gostili kar 17 športnih panog, koncerte, živi šah, gledališke, baletne in operne predstave pa tudi cirkus, folkloro, kmečko poroko, tekmovanje frizerjev, modne revije in ogromen kongres informatikov, ki se ga je udeležilo 2500 strokovnjakov iz 45 držav. »Velikokrat smo delali do jutra, da smo pripravili dvorano za naslednji dan. Ekipa je delovala usklajeno in s srcem, vedno je dala vse od sebe,« je razložil Mirnik. Spominja se, da so imeli največ dela s spremembo hokejske dvorane v košarkarsko. »Na začetku se nam je topil led, preproge pa so se prijemale nanj, ko smo prižgali hlajenje. Sčasoma smo se naučili, znova pa se je zahtevna vaja ponovila, ko je Olimpija prišla v evroligo. 50, 60 ljudi nas je dan in noč delalo, da smo porušili ograjo, podaljšali tribuno, prekrili led, vajo pa ponovili takoj po tekmi,« je opisal največje podvige. Žal mu je, da hala še ni bila posodobljena, saj bi lahko malo dvorano zdaj namenili izključno za prireditve in jo stalno opremili, kar bi zmanjšalo stroške in ponudilo edinstven koncertni prostor za slovenske razmere. »Težko je gledati, da se zdaj manj dogaja in da se načrti niso uresničili, saj je to objekt, ki ga imam rad in ga spoštujem,« je končal.
