Novost na trgu
Da bi bil prenosnik toplote kakovostnejši, z višjim izkoristkom, je potrebna zrakotesno ločena konstrukcija kanalov. Običajno so to aluminijaste lamele: na eni strani vsake lamele je topel, na drugi strani pa hladen zrak. Takšni prenosniki toplote zagotavljajo popolno ločenost obeh zračnih tokov in dosegajo nekoliko višje izkoristke, ki so odvisni od razmerja površin in volumenskih pretokov ter segajo do 80 odstotkov. Seveda so lahko lamele narejene tudi iz plastičnih materialov, kar ne vpliva negativno na prenos toplote, saj je ta odvisen predvsem od površine izmenjave toplote in pretoka zraka, veliko manj od toplotne prevodnosti materiala.
Novost na trgu je prenosnik toplote, ki ima v preseku obliko šahovnice, kar zagotavlja skoraj dvakrat večjo površino prenosa toplote v primerjavi z običajnimi lamelnimi prenosniki. Toplotni izkoristek prenosnika toplote ni linearen, ampak je logaritemsko odvisen od površine prenosa toplote, zato je doseganje višjega toplotnega izkoristka pri prej navedenih prenosnikih toplote tehnično omejeno na dobrih 80 odstotkov. Tak prenosnik toplote zato edini omogoča veliko višje toplotne izkoristke toplote.
Kondenzacijska toplota vode
Ob menjavi toplote med toplim in mrzlim zrakom pride v zimskem obdobju v menjalniku toplote do kondenzacije vodne pare. Pri tem pride do velike oddaje toplote na toplejšem delu prenosnika, ki preide na drugo stran membrane na zrak, ki ga ogrevamo. Gre za kondenzacijsko toploto vode, ki se sprosti pri spremembi agregatnega stanja. Na ta način je na voljo veliko več toplote, ki se lahko v prenosniku prenese s toplega na mrzel zrak. Tako se lahko toplotni izkoristek naprave zaradi kondenzacije vodne pare zelo poveča in na ta način celo preseže 100 odstotkov. Od tod zavajanje kupcev, ko jim skoraj vsi ponudniki tovrstne opreme zagotavljajo več kot 90-odstotni izkoristek, ne povedo pa, kolikšen del tega izkoristka predstavlja kondenzacija. Torej je pomembno, da se pri navajanju izkoristkov navajajo tudi enaki načini meritev, če želimo primerjati kakovost več naprav.
Prezračevanje v zimskem času še dodatno suši pozimi že tako suh zrak, zato so izdelali tako imenovane entalpijske prenosnike toplote, ki imajo membrano, ki prepušča vodno paro in tako del vlage vrača v zrak, ki se vpihuje v prostore. To so praviloma prenosniki toplote iz papirja oziroma celuloze, so organskega izvora, niso pralni in niso trajni, torej jih je na okoli pet let potrebno zamenjati z novimi. Njihova membrana prepušča vlago (kondenzno vodo), ne prepušča pa zraka. Taki prenosniki toplote z entalpijsko toploto ob kondenzaciji tudi predgrevajo zunanji zrak, zato so še dodatno koristni, saj naprava lahko deluje brez predgrevanja ob nizkih zunanjih temperaturah.
Toplotni izkoristek
Razvili so že tudi plastične entalpijske prenosnike toplote, ki so pralni in trajni, torej jih ni treba menjati. Taki prenosniki imajo higienski certifikat.
Entalpijski prenosnik toplote ne prenaša le toplote, ampak tudi vlago, s čimer brez kondenzacije dosega enak oziroma še boljši energijski izkoristek. A ker večina metod merjenja toplotnih izkoristkov tega ne upošteva, je toplotni izkoristek takega prenosnika toplote nižji od običajnih, a če prištejemo še kondenzacijsko toploto, znaša precej prek 100 odstotkov. Pri napravi novus F300 je izkoristek po takšni metodi 121-odstoten.
Najbolj objektivna primerjava kakovosti prenosnikov toplote je certifikat inštituta Passivhaus iz nemškega Darmstadta (certifikat PHI), ki je narejen po enaki metodi testiranja in poda dva glavna podatka: toplotni izkoristek v odstotkih in porabo električne energije v Wh na prečrpan kubični meter zraka.
