Guido Abbattista

Ne, to je tako rekoč za vogalom.

V devetnajstem stoletju je bilo to običajno, v dvajsetem stoletju pa to tudi ni bilo tako neobičajno. Leta 1906 je ameriški polkovnik William Cody kot Buffalo Bill s svojim spektaklom Divji zahod preživel dva dni tudi v Ljubljani – s pravimi ameriškimi Indijanci in mnogimi drugimi atrakcijami. To je bila velika zgodovinska in etnična predstava z 800 ljudmi in 500 konji. Začel je v Trstu in potem odšel na enoletno evropsko turnejo. Uprizorili so indijanski napad na kočijo, napad na trdnjavo in naskok ameriške konjenice na bežeče Indijance. Ob cirkusu je bila postavljena indijanska vas, kjer so si obiskovalci lahko ogledali domorodce v njihovem naravnem ambientu s kostumi in navadami.

Razstavljati so jih začeli v živalskih vrtovih, vendar je zgodba bolj zapletena. Buffalo Bill je bil primer etničnega spektakla, ki so ga prikazovali v cirkusih in gledališčih. V tistem času je po Evropi hodilo veliko etničnih skupin iz Afrike in Azije, ki so na odru uprizarjale predstave s plesi, boji in glasbo. Dinke iz Južnega Sudana in Amazonke iz Dahomeja so bile med najbolj slavnimi skupinami, ki so nastopale na gledaliških odrih.

Obstajala je tudi dejavnost razstavljanja ljudi na način, ki se v ničemer ne razlikuje od tako imenovanih dioram (vitrin z nagačenimi živalmi v naravnem okolju, op. p.) v prirodoslovnih muzejih. Le da v njih niso nastopale nagačene živali, ampak živi ljudje. V devetnajstem stoletju je bilo razkazovanje živih ljudi na razstavah del velike poslovne operacije, v kateri so iz kolonij v Afriki, Indiji in na otoku Cejlonu kot razstavne eksponate prepeljali okoli 25.000 ljudi. To so bile komercialne prireditve, ki so imele močne ideološke in kulturne konotacije. V Evropi so bile v modi velike razstave, kjer so kazali modernost svojih družb. Eifflov stolp je dediščina tovrstne razstave, ki so jih imeli v vseh prestolnicah. Ob tem so kot nasprotje napredka kazali še zaostale domorodske vasi iz kolonij, s katerimi so med drugim želeli spodbuditi naložbe v kolonije. Ljudem so odvzeli vso osebno identiteto in jih postavili na ogled kot predmete, ki so kazali popolno tujost drugačnih ljudi.

Še leta 1931 so v Pariz pripeljali na ogled skupino domorodcev iz Papue Nove Gvineje. Leta 1931, ne 1838! Pred nekaj leti je izšla knjiga pričevanj njihovih potomcev, ki se še spomnijo svojih staršev in starih staršev kot razstavnih eksponatov. Ljudožerci je naslov knjige, avtor je Didier Daeninckx. Zadnja razstava, ki je imela kot eksponate žive ljudi, je bila leta 1958 v Bruslju. To je tista razstava, ki je za seboj pustila Atomium in je obljubljala novo obdobje napredka Evrope, v kateri bo atomska energija zamenjala premog. V Belgijskem paviljonu so razstavili vas iz Konga, ki je bil belgijska kolonija. Naredili so enako kot v devetnajstem stoletju. Obiskovalci so videli ograjo, koče in Afričane, ki kuhajo na odprtem ognju. Na fotografijah in filmskih posnetkih mimo njih hodijo lepo oblečeni Belgijci, ki afriškim otrokom čez ograjo mečejo čokoladne bombone. Ta človeški zoološki vrt je zaradi protestov sicer propadel in so ga morali zaradi škandala po nekaj mesecih podreti, vendar je bil pred tem velik uspeh. Dve leti za tem se je začela revolucija, ki je pripeljala do neodvisnosti Konga. Celo 19. stoletje pa je bilo polno razstav, kjer so razstavili žive ljudi.

Če greste v Hamburg, boste zagotovo obiskali živalski vrt Tierpark Hagenbeck, ki se je sredi 19. stoletja začel z zbirko živali Carla Hagenbecka. Najprej je razkazoval samo afriške in azijske živali, potem pa se je odločil, da bo skupaj z njimi pokazal tudi ljudi. Imenoval jih je človeški zoološki vrtovi. Organiziral je okoli sedemdeset ekspedicij v kolonije, od koder so pripeljali ljudi, ki jih je razstavil v svojem živalskem vrtu. Ko so se jih v Hamburgu naveličali, jih je dajal v najem živalskim vrtovom po vsej Evropi. Iz tega je naredil uspešen poslovni model. Njegova dejavnost pa je neposredno povezana z našo zgodovino.

Si lahko mislite, katero južnoevropsko pristanišče je bilo najustreznejše za pretovarjanje živalskega in človeškega tovora, namenjenega v živalski vrt?

Prav Trst. V pristanišču je imel svojega agenta Josefa Mengesa, ki je organiziral transfer. Ves transport je šel skozi Suez in pristal v Trstu. Naložili so jih na vlak in razpeljali naprej po Evropi.

Vse velike razstave, od velike pariške razstave leta 1878 naprej. Vse nacionalne, mednarodne, globalne in kolonialne razstave so vsebovale domorodske vasi. London, Pariz, Dunaj, Lyon, Palermo, Berlin, Torino. Vse. Človeški vrtovi so bili največja atrakcija razstav, namenjenih razkazovanju dosežkov modernih tehnologij tistega časa. Široka javnost je vedela za drugačne oblike človeštva iz ilustriranih tednikov, ki so postali v 19. stoletju zelo popularni. Prikazovali so potovanja v daljne dežele in njihovo prebivalstvo.

Razstava Afričanov, beremo v tedanjem časopisju. Hodili so gledat, kakšne so videti ženske, kako so grajeni moški, kakšno je videti vsakdanje življenje. Zanimalo jih je orožje, obleke, kuhinjski pripomočki. In golota. Na voljo je kopica fotografij solidnih meščanov s cilindrom na glavi, ki pred ograjo strmijo v afriške ženske z golimi prsmi. Stale so namreč za ograjo. Ljudje v človeških vrtovih so bili za enakimi ogradami kot živali v živalskih. Namenoma so Afričane razstavljali gole, ker so s tem pritegnili več publike. Večina obiskovalcev je bila očaranih, čeprav so se nekateri zgražali zaradi golote. Vendar to niso bili avantgardistični eksperimenti, ampak del vsakdanje kulturne produkcije. Iz svojih kolonij so pripeljali prebivalstvo in pokazali, kdo živi na osvojenem ozemlju. Ob ljudeh je bilo razstavljeno blago, ki so ga oni kupovali od Evropejcev in je delovalo kot oglasno sporočilo za izvoznike. V sosednjem paviljonu pa so razstavili izdelke in surovine iz kolonije, ki naj bi privabili vlagatelje. Surovine, tržne priložnosti, poceni delovna sila. Če naj se kolonija obnese, potrebuje utrjeno ekonomsko dejavnost.

In tudi ideološke prevare o zglednosti evropskega gospostva. Razstave so kazale urejen svet urejenih kolonialnih gospodarjev in srečnih domorodcev. Niti z besedo ali majhno sliko niso govorile o strahoviti ceni kolonialnih vojn. V 19. stoletju se je Evropa zapletla v štirideset kolonialnih vojn, v katerih je umrlo 300.000 Evropejcev in milijon pripadnikov neevropskih prebivalstev. Za spektaklom modernizma so se skrivali kulturni in fizični genocidi. Za veliko predstavo Buffalo Billa je bilo 70.000 ubitih Indijancev in uničenje kulture ameriških prerij. Od indijanske kulture je ostala samo indijanska vas, ki jo je Buffalo Bill postavil ob svojem cirkusu.

Več, kot bi si mislili. Seveda v prenovljenih oblikah. Vendar je nekaj prav neverjetnih primerov, ki so podobni človeškim vrtovom. Leta 2000, 2002, 2005 ste imeli v Nemčiji, Belgiji in drugih državah primere razstavljanja ljudi drugih ras v komercialne namene. Leta 1994 so v Franciji zgradili kopijo vasi iz Slonokoščene obale in vanjo naselili Afričane. Vas se je imenovala Bamboula, tako kot keksi, ki so bili obliti s čokolado iz Slonokoščene obale. Danes to gledate po televiziji. Kaj pa so resničnostni šovi drugega kot človeški zoološki vrtovi?! Ne kažejo rasne drugačnosti, ampak različnost med nami. Vam prepuščam sodbo o ljudeh, ki se pustijo zapreti in dati na ogled. Nedvomno pa gre za vse radikalnejšo obliko razstavljanja ljudi, četudi je medij drugačen.