Geslo »I Feel Slovenia« se je že malce izpelo, zato predlagam nov turističnopromocijski moto: »Dežela najslabših manir na planetu.« Dovolj je svež in iskren, da bi bil takojšen oglaševalski hit: kar vidim Švede z njihovim obešenjaškim humorjem, kako klikajo za nizkocenovnimi letalskimi kartami za Ljubljano. Podobno kot Angleži slovijo po svoji neiskreni vljudnosti, bi lahko mi Evropo in svet osvojili z nesramežljivim priznanjem, da raje sploh ne rečemo »se opravičujem«, kot da bi to mislili neiskreno, ko komu v gneči pohodimo nogo. Ker je tisti, ki smo mu pohodili nogo, tako ali tako sam kriv. Kaj se pa drenja.
Slabe manire so simptom nečesa drugega: preobčutljivosti. Posledica tega, da tod naokoli vsi jemljejo vse skrajno osebno. Sploh pa kritiko. Dvomim, da je v kateri deželi toliko razžaljenih, ki bodo vsak moment razpadli na dva pravičniška kosa od grozovite ponižanosti, ki jim je bila prizadejana tistega dne, ko je nekdo odkrito pokritiziral nekaj, kar so storili ali rekli. In ljudi, ki lahko desetletja držijo šobo, ker jim je pred leti nekdo nekaj žalega rekel. Niti ne nujno žalega – dovolj je povsem nevtralna opazka, da jo Slovenec interpretira kot žalitev. In potem čaka na pravi trenutek, prvo priliko, več let, če je treba, ko bo lahko svoj gnev izlil po nič hudega slutečem kritiku, ki je vmes pozabil na grozo, ki jo s svojo iskrenostjo seje po svetu. Pri nas vemo, kako živeti v skladu s staro sicilijansko modrostjo: maščevanje je najbolje servirati hladno.
Ozkosrčnost in preobremenjenost s sabo sta seveda nezdružljivi z empatijo in sposobnostjo vživljanja v druge, predvsem pa sta svetlobna leta daleč od sprejemanja pluralizma mnenj in življenjskih praks. Ujetost v lastne male bojazni in konstanten boj za svojo nedotakljivost pomenita, da ostaja zelo malo pozornosti, da bi kadarkoli zares slišali, kaj dejansko pravi drugi. In ne da bi slišali, kaj pravi drugi, nam ostaja le lasten miselni okvir, kakorkoli že ozek in omejen. Se mi samo zdi, ali se vsake toliko kdo vpraša, zakaj Slovenci nimamo smisla za humor? Prvi pogoj za humor je sposobnost smeha na lasten račun. Nezmotljivost se ne more smejati na lasten račun, ker za to ni izpolnjen osnovni pogoj: da bi se kdaj zmotila. Skratka, v teh krajih človeku prizadejati nepopravljivo duševno trpljenje? Enostavno, povejte mu, da bi lahko nekaj storil bolje. Bodite predrzni in naredite še korak dlje – povejte mu, kako bi to lahko storil bolje. Vem, o čem govorim. Delam kot literarni kritik in za vse moje zapise, ki se ne klanjajo avtorjevemu geniju, umre ena ljubka internetna mucka. Tako se vsaj govori v literarnih krogih.
Problem s kritiko bi bil ovira le na ravni zasebnega življenja, če ne bi bil tako razširjen, da mezi v kolektivno. Ko našim družbenim problemom iščemo skupni imenovalec, v jedru najdemo nerazumevanje mehanizma kritike. Ovira nas pri vsem, česar se lotimo. Vzdržuje stanje, v katerem ni mogoče ničesar dobro začeti, kaj šele karkoli zaključiti. Recimo nujnih političnih in socialnih reform ali malo bolj drznih gospodarskih zamisli. Z njimi namreč pride kritika, utemeljena in deloma tudi neutemeljena. Pa zgrešena, škodoželjna, destruktivna. Pa nizkotna, taka, ki zgolj meče polena pod noge, in vedno tudi kritika, ki je uperjena proti osebi in ne njenim dejanjem. Problem s kritiko je, da si ljudje z njo ne znajo pomagati, da je ne znajo ločiti na uporabno in neuporabno. Ne vem, ampak sumim, da se nekaj zalomi pri permisivni vzgoji in socializaciji: niti primarna niti sekundarna nam očitno ne povesta, da je kritika, sposobnost podajanja in sprejemanja, temeljno orodje vsake spremembe in napredka.
Vsaka kritika se izteče v izmenjavo nekonstruktivnih očitkov vse do točke, ko vpleteni pozabijo, kaj je bil prvotni problem. Posebej značilno štorasti so nosilci javnih funkcij. Diplome in doktorati ne pomagajo, več jih imajo, manj jim je jasno, da so toliko bolj upravičeni objekt kritike, kolikor bolj pridobivajo moč in kolikor bolj se pričakovanja do njih večajo. Vedno znova me presune, ko gledam domnevno modre može, ki upravičujejo lastno nespamet, ker jim ni nihče povedal, sami pa tudi niso opazili, da je kritika namenjena temu, da izboljšajo in popravijo, kar počnejo narobe. Na delu je namreč učinek povratne zanke: bolj ko je kritiziran, bolj se bo kritizirani kritizirane dejavnosti oklepal, ker njega pa že ne bo nihče kritiziral. Malce je seveda kriva tudi čisto navadna človeška lenoba in ustrojenost javnega sektorja, ki tak, kakršen je danes, privlači oportunističen in idejno impotenten kader. A vseeno je težko verjeti, kako nespametno so pripravljeni izpasti funkcionarji, ko njihova dejanja ali nedejanja kritiziramo novinarji. V kulturni politiki imamo prav pestro množico primerov in moj najljubši je ta, ko ministrica ali kak kulturni direktor svoje slabe odločitve utemeljuje s pojasnilom, da ga k njim zavezuje ta ali oni strateški dokument. Ker se strateški dokumenti ne morejo motiti, enako kot ministri in direktorji ne.
V deželi ljudi, ki vsako kritiko jemljejo osebno, seveda ni mogoče spreminjati ničesar. Hiperobčutljivost ima nesrečnega prijatelja: patološki narcisizem. Vsak je sam zase na tihem prepričan, da je poslednja oseba na planetu, ki ji ni mogoče popolnoma ničesar očitati. Da je nezmotljiv in da so ga same genialne ideje, ki bi morale biti upoštevane, če že ne sprejete in uporabljene s hvaležnostjo. Zato je vsak skupni projekt ravs egotripov. Vsak skupni cilj zasenčijo partikularna trenja. Pri skupnih projektih nihče ne vidi skupnega cilja, pač pa le lastno vlogo v njem. In predvsem vidi, kdo njegovo vlogo krni, kdo njegovo avtoriteto in vrednost spodbija. Želja po vrhunskem rezultatu, ki bi izvirala iz sodelovanja, ne obstaja, obstaja le želja po samodokazovanju. Redki imajo vizije, ki bi segale čez nje same. Glavno vodilo vsakega početja je napuh. Namesto da bi dajali in podpirali velikopotezne zamisli, ki so potrebne temeljite kritike, preden lahko rodijo.
Nismo majhni, pač pa malenkostni. In razlika je velika.
