A Peterka ni bil najbolj slikovit prizor dneva. Naslov »kralja radiusa« je pripadel nekomu drugemu. Prireditev se je končala, nedelja se je prevešala v predvečer in preostanek življa se je nagnetel v gostinske šotore ter okoli njih, kjer so se od toplega dne naredile luže. V eno je štrbunknil zajetnejši, okoli ust že pobruhan poba z nahrbtnikom na rami. Ko je dojel, kaj se mu je pripetilo, je začel kazati znake navdušenja in radostno čofotati z rokami, kar je zanetilo višek simpatij njegovega dekleta. Podobno majavo je zabredla v lužo, mu v usta porinila »šavs« hot-doga, potem pa še plastenko s cvičkom, da se mu je pijača polila po bradi in nižje. Klimaks. Ni izključeno, da ni tudi uriniral. Vse naenkrat.
Svojevrstna orgija torej, ki pa za pijansko izročilo Slovencev dokazljivo ni bila nič novega: »Ali ni pijanec dostikrat bol nagnusen, kakor en prešič, kateri se v mlaki vala?« je Jurij Japelj (1744–1807), pesnik, jezikoslovec, duhovnik in eden izmed slovenskih pionirjev antialkoholnega gibanja zapisal v enem od svojih zapisov. Približno dvesto let pred Peterko.
Japljev citat je sicer navedek iz knjige Pijane zverine, ki obravnava moralo in patološko zgodovino alkoholizma na Slovenskem v dobi meščanstva, torej tja do druge svetovne vojne, ki jo je napisal dr. Andrej Studen z Inštituta za novejšo zgodovino, knjigo pa začne s stavkom: »Zdržnost v uživanju alkoholnih pijač v preteklih stoletjih ni bila nikoli odlika naših krajev.«
Da smo se obhajanja zgodovine protialkoholnega boja v naših krajih lotili v teh dneh, se ujema z začetkom 40-dnevnega posta na pepelnično sredo. Gre za krščanski običaj, ki, odvisno pač, ali gre za katolike ali pravoslavce, bolj ali manj strogo zapoveduje neuživanje alkohola in hrane tja do velike noči. Skladno s tem se je začela tudi akcija »40 dni brez alkohola«, v kateri je Slovenska karitas združila interese Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu, Zavoda Med.Over.Net, zavoda Varna pot, Katedre za družinsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani, društva Žarek upanja ter društva NACOA – društva za pomoč otrokom alkoholikov. Gre za akcijo, ki se odvija že deseto leto zapored, prav v okviru nje združene antialkoholne sile pa lahko razumemo kot naslednike razmeroma dolge tradicije boja proti alkoholizmu – čeravno v Sloveniji deluje približno tristo nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s problematiko alkohola.
Tako danes kot nekoč bolj ali manj neuspešno. Gospod Imre Jerebic, generalni tajnik Slovenske karitas, odgovarja: »To je akcija, ki je nemerljiva po učinkih, je pa merljiva po ljudeh, ki se pridružujejo. Ne gre za to, da bomo imeli tisoče privržencev. Zgodovina antialkoholnega boja je v resnici neuspešna, vendar pa delujemo po kapljicah. To je trnova pot.« Pot, polna poskusov. Nenazadnje lahko v časopisu Slovenec preberemo poročilo s treznostnega kongresa, ki se je zgodil 21. februarja 1932 v dvorani hotela Union v Ljubljani in so se ga udeležili gostje in razpravljavci iz vse kraljevine. Poročevalec z dogodka je med drugim zapisal: »Upoštevati moramo, da je treznostni kongres povsem uspel. Mnogo novih borcev za trezno bodočnost slovenskega naroda je danes na novo stopilo v vrste slovenskih pristašev treznosti. Z novim pogumom, toda z mnogo večjimi upi na uspeh kakor kdaj se oživlja treznostno gibanje v naši lepi deželi.« Za konec pa še dodal: »Na razstavi je bil tudi brezalkoholni bife, ki se ga je občinstvo še v precejšnji meri posluževalo in poskušalo brezalkoholne pijače. Vsakdo je moral priznati, da po osvežujočem učinku daleč prekašajo vse alkoholne pijače.«
Epidemija pijanstva
Protialkoholna gibanja so se tako po svetu kot pri nas pojavila kot odgovor na širjenje alkoholizma, ta pa se pojavi z nastopom industrijske revolucije. Več momentov mu je botrovalo. Eden ključnih je pojav delavstva oziroma prostega časa. Pred pojavom tovarn je delavec, sploh kmetovalci, delal bolj ali manj ves dan oziroma ni imel določenega urnika. Industrijska revolucija je to spremenila: ljudje so delali do določene ure, potem pa so bili prosti. In lahko so razpolagali s svojim denarjem. Zgodovinopisje poudarja, da so se do pojava industrijske revolucije zapijali zgolj višji sloji, medtem ko je raja alkohol konzumirala le ob posebnih priložnostih, kot so bile na primer javne usmrtitve in podobno. »Za proletarske moške je bilo obiskovanje gostiln kot družbeno priznana oblika organiziranja prostega časa nekaj povsem običajnega. Ritualni kozarček po koncu delovnega časa je veljal za nenapisano moško pravico. To je bila pravzaprav na novo pridobljena svoboščina tovarniških delavcev, ki so lahko izkoristili svoj prosti čas, kakor so želeli. Ne zemljiški posestniki ne rokodelski mojstri jim niso več predpisovali, koga naj ljubijo ali poročijo, kje in kdaj naj se zabavajo ali kaj in koliko lahko popijejo,« pojasnjuje dr. Studen.
Še ena pomembna razlika je. Višji sloji so pili relativno drago vino, vse pa se je spremenilo, ko se je na sceni pojavil bistveno cenejši šnopc. Ki je bil nemalokrat zgolj z vodo razredčen špirit. Ko se je nad pijanstvom zgražal Jurij Japelj, je mislil bolj ali manj na kmetski živelj in vino, ne pa na šnopc. Po slednjem je posegalo predvsem delavstvo. Podatek iz Anglije, zibelke industrializacije, da naj bi na odraslega Londončana leta 1736 letno prišlo 63 litrov džina, je fascinanten ter vrhunski tako v primerjavi s številkami, ki so tedaj veljale za Kranjsko, kot v primerjavi s sodobnimi izsledki iz EU. Dandanes v EU največ alkohola spijejo Estonci, 16 litrov na prebivalca letno, medtem ko se v Sloveniji spije približno 10 litrov alkohola na glavo prebivalca. Dr. Ivan Robida (1871–1941), nevrolog in psihiater ter v svojem času izpričani antialko aktivist, je preračunal, da se je leta 1898 na Kranjskem popilo 4,5 milijona litrov žganja, 4 milijone litrov vina in 3 milijone litrov piva, kar pomeni 9,3 litra žganja, 8 litrov vina in 6 litrov piva na prebivalca.
Še danes delujoči antagonizem med vinom in pivom kot mehkima alkoholoma ter žganjem, ki velja za trdi alkohol in je temu primerno še danes na slabšem glasu, torej izhaja iz tistih časov. Žganje je kot kugo sicer prvi stigmatiziral Christoph Wilhelm Hufeland (1762–1836), vitalist in makrobiotik, predvsem pa avtor knjige O zastrupitvi z žganjem, ki je izšla leta 1802. Preden je žganje povzročilo alkoholizem epidemičnih razsežnosti, je namreč veljalo za zdravilno sredstvo, prodajali so ga v lekarnah. Žganje je postalo droga oziroma demon. Dr. Fran Viljem Lipič, ki je v letih 1823 do 1834 deloval v Ljubljani, v knjigi Osnovne značilnosti dipsobiostatike opaža, da je bilo »v Ljubljani še pred nekaj leti kuhanje žganja skorajda nepoznano. Danes pa se s to dejavnostjo ukvarja že osem žganjarn.« Žganjekuha se je začela širiti predvsem po hudi lakoti leta 1817, ko je vlada poleg sadjevca dovolila tudi kuhanje žganja iz žita in krompirja. Najbolj priljubljen je bil brinovec, med 15.000 Ljubljančani pa je bilo po doktorjevih ocenah kakih štiristo pijancev.
Mlečne restavracije? Hihihi...
Fran Viljem Lipič je bil sicer fizik, za razliko do svojih predhodnikov, ki so bili bolj ali manj katoliški moralisti, ki so pijanstvo razumeli predvsem kot odmik od vere in boga, je alkoholizem razumel kot bolezen. Ali je med štiristo pijancev štel tudi dr. Franceta Prešerna, ni znano, je bil pa naš poet v vsakem primer deklarirani proalko osebek. V taistem obdobju, ko si je dr. Lipič prizadeval omejevati popivanje, so se šli Prešeren, Andrej Smole, Janez Toman, Jakob Zupan, Blaž Crobath in Matija Čop »uradno oklicano« komisijo za uničevanje vina. Izpovedi njihovih gostov iz tujine (razni gostujoči jezikoslovci itd.) pričajo, da je ekipa pila do nezavesti. Rečeno drugače. Alkohol je bil splošna zanimancija, kateri so se vdajali tudi višji sloji, s to razliko, da je višji sloj za razliko od delavstva zmogel še kaj drugega. Dr. Studen pojasnjuje, da delavske gostilne niso bile privlačne samo zaradi pitja, temveč tudi zaradi slabih bivanjskih razmer: »Gostilne so bile eden redkih javno zabavnih krajev, ki je bil za proletarce dostopen in kjer so zmogli plačilo. Druge aktivnosti prostega časa kot šport, dodatno izobraževanje v ustanovah in različne oblike zabave (gledališče, variete) so bile za široke mase konec 19. stoletja ali še nedostopne ali za povprečnega delavca z družino močno predrage.«
No, kot je pokazal kasnejši čas, ko je proletariat prišel do boljših stanovanj, bivanjske razmere vseeno niso bile najpomembnejši razlog za zatekanje v gostilne in v alkohol. Odgovor na južnoslovansko rimo »Šta je to ljudskom biču, da ga tera prema piču« vse do konca naših dni nemara ne bo dobil enostavnega pojasnila.
Moda žganjekuhe se je proti koncu 19. stoletja izrazito krepila. Če je bilo leta 1875 v deželi 2592 kmečkih žganjekuh, jih je bilo leto kasneje že 4294. Šnopc je izrazito prevladal. Dr. Maks Samec je leta 1883 predlagal, »da se naloži sto procentov deželnih priklad na davek za točenje žganja«, češ da se ravno žganje (predvsem špirit) da primerjati s »kugo naše dobe«. Po Samčevem mnenju se je malokatera posest na Slovenskem v tistem času prodala iz kakega drugega razloga kot zaradi tega, ker jo je lastnik zapil. Zadeve so se razvijale v neljubi smeri. Ker je bilo kmetom dovoljeno proizvesti samo 56 litrov neobdavčenega žganja, so začeli mešati špirit z vodo, kar je bil pa sploh poguben mišung. Špirit, slabe stanovanjske in delovne razmere ter jetika... To je bila nič kaj spektakularna kombinacija konca 19. stoletja na Slovenskem, ideja mlečnih restavracij, kakršne so ob istem času cvetele v že tedaj vzorčni Švici, pa na naših prostorih nikakor ni zaživela. V Ljubljani je nekaj časa delovala samo ena.
Protialkoholni kongresi
Obče svetovnemu oziroma evropskemu protialkoholnemu gibanju je slovenske teritorije priključil Anton Martin Slomšek, ki je leta 1847 izdal knjižico Čujte, čujte, kaj žganje dela!, kar je bil sicer prevod dela nemškega avtorja Zschokkeja. Pojavijo se prve institucionalizirane oblike protialkoholnega boja. Ljubljanski škof Jakob Missia je leta 1887 ustanovil Družbo treznosti, leta 1901 pa se je 8. mednarodnega protialkoholnega kongresa prvič udeležila tudi slovenska delegacija. Inspirirani z videnim so leto kasneje organizirali protialkoholni shod v Ljubljani, ki pa se ga je udeležilo vsega 50 ljudi. Vendar Janeza Evangelista Kreka kot vodilnega protialkoholika in drugih to ni ustavilo. Leta 1905 je bilo ustanovljeno društvo Abstinent, izhajati je začel tudi časopis Piščalka. Za vsega dve leti sicer, zaradi nekomercialnosti je založniški projekt namreč propadel. Krekova ekipa se je zavzemala za popolno abstinenco. V istem času je obstajala še ena treznostna družba, ki ji je načeloval Janez Kalan, duhovnik. Kalan je leta 1903 je ustanovil protialkoholno zvezo Sveta vojska, v primerjavi s Krekom pa ni zapovedoval absolutne abstinence, temveč je dopuščal tako imenovano zmerno pitje. Kalan je kot duhovnik rešitev za alkoholizem videl izrazito v rekatolizaciji družbe, čeravno je bil alkoholizem v tistih časih že definiran kot bolezen. In ne zgolj odklon od boga. Se je pa Kalan diskreditiral, ko se je ob neki priložnosti pijan stepel v Šiški.
O tem, kako izrazito je bil živelj navlečen na alkohol, zgovorno priča podatek, da se je na trgu med drugim pojavilo tudi zdravilo alkolin, neznana mešanica, ki bi naj zbijala željo po alkoholu.
A nič ni pomagalo. Ne bog, ne alkolin, ne zborovanja, ne članki, ne združenja, ne gibanja, niti vojna. Prva svetovna, seveda. Ta je pijančevanje kvečjemu okrepila. Se je pa slovenstvo srečno izognilo uvedbi kastriranja tako imenovanih degenerirancev. V to kategorijo so spadali homoseksualci, a prav tako prepoznani pijanci. Konec 19. stoletja je v Evropi vzniknila teoretska smer, ki je govorila o progresivni degeneraciji, iz katere se je razvila evgenika, ki se je za časa nacizma v Nemčiji udejanjila v konceptu čiste rase. Teorija progresivne degeneracije je trdila, da izvržki, kakršni so pijanci, zastrupljajo dedni material. Kot navaja dr. Studen, je teorija izrazito navdušila tudi slovensko »stroko«, vključno z dr. Robido, pa tudi Ivan Tavčar naj ne bi bil imun za tovrstne teze. Nekateri so že začeli javno zagovarjati idejo o steriliziaciji, vendar pa: »Evgenika je zavzemala stališča do splava in sterilizacije, ki so v družbi s prevladujočo katoliško veroizpovedjo, etiko in moralo naletela na odpor in širše neodobravanje. Katoliška cerkev je namreč vzroke degeneracije še vedno videla predvsem v grehu in ne v dednem zapisu. Rešitev je videla v izboljšanju stanja duha, v večji pobožnosti in bogaboječnosti ter v bolj krepostnem življenju ljudi,« zaključuje dr. Studen.
