»Generacija, ki je lahko brezplačno študirala, želi mladim pridigati o odgovornosti ter nanje prevaliti ne samo finančno breme izobraževanja, pač pa krpanje proračunske luknje. Te nismo zakrivili trenutni študenti ali bodoče generacije mladih, ki se bodo odločale za vpis,« so ogorčeni v Študentski organizaciji Slovenije. »Za nastalo finančno situacijo v državi pa nihče ne prevzema odgovornosti. Prav tako ni še noben minister ali drug politični odločevalec vračal denarja v državno blagajno ob neuspešnem delu,« opozarjajo po tistem, ko je ministrstvo za izobraževanje v sredo javnost in deležnike seznanilo z izhodišči za pripravo novega visokošolskega zakona. Med njimi je zagotovilo o enkratni pravici državljanov do brezplačnega študija, vendar bi morali tisti, ki študija ne končajo, del denarja, ki ga je za njihov študij namenila država, vrniti.
Privatizacija odločanja na univerzah
Tudi upravljanje visokošolskih zavodov naj bi bilo glede na izhodišča ministrstva po novem drugačno. Študentje bi v upravnem odboru univerze obdržali enega od devetih članov (trenutno 1 od 5 članov), a ga ne bi izvolili v študentskem svetu, temveč bi ga izbral kar sam senat univerze. V njegovih rokah naj bi bila tudi vsa izborna komisija, ki voli rektorja. Po besedah predsednika Visokošolskega sindikata dr. Marka Marinčiča gre za popolno privatizacijo odločanja na univerzah, saj bi rektorja posredno izvolili kar senat univerze. »Univerzo se na tak način izroča v roke trenutnim akademsko političnim klientelam,« je prepričan. Skrbi ga tudi predlog, po katerem naj bi se vsi zaposleni na visokošolskih zavodih, z izjemo rednih profesorjev, vsakih pet do sedem let morali za svoje delovno mesto potegovati na mednarodnem razpisu. »Vsakih pet let bi bili na trgu dela ne glede na morebitno zaposlitev za nedoločen čas,« je ogorčen Marinčič, ki se boji, da bi se takšna praksa razširila na ves javni sektor.
Nasprotno se rektorju Univerze v Mariboru dr. Danijelu Rebolju izhodišča ministrstva za pripravo novega visokošolskega zakona zdijo smelo postavljena in bi lahko slovenskemu visokošolskemu prostoru povzročila razvojni pospešek. S takšnimi razvojno naravnanimi cilji, meni, bi se približali državam z dobro razvitim visokim šolstvom.
Bolj zadržan je trenutno ljubljanski rektor dr. Ivan Svetlik. S sodelavci so izhodišča včeraj obravnavali na kolegiju, vendar se do njih še ne želijo opredeljevati. Zagotovo bodo pripombe pripravili do 3. marca, ko naj bi se na povabilo ministrice za izobraževanje Stanke Setnikar Cankar srečali vsi deležniki, ki jih zadeva visokošolski zakon.
Predavanja v angleščini
Med poglavji, ki bodo trd oreh pri usklajevanju, bo zagotovo internacionalizacija visokošolskega izobraževanja. Študentom, ki bi želeli študirati na naših univerzah, bi bilo treba po mnenju ministrice priti nasproti, zato bi bilo dobro razmisliti o tem, da bi dele študijskih programov izvajali v tujem, najverjetneje v angleškem jeziku. Da je to vprašanje že v preteklosti dvigalo precej prahu, se ministrica zaveda, zato želi najti načine, da materni jezik pri takšnih področjih ne bi izgubljal svojega pomena. Velja pa omeniti, da to vprašanje deli tudi profesorje znotraj univerz. Medtem ko si privrženci odpiranja univerz želijo čim večjega pretoka znanja iz tujine (in obrnjeno), so nasprotniki prepričani, da določenih področij, vezanih na lokalno ali nacionalno okolje, tuje znanje ne bi bistveno obogatilo.
Po vsej verjetnosti se bo zapletlo tudi pri načrtih, ki naj bi zagotavljali stabilnejše financiranje univerz in drugih visokošolskih zavodov. Na ministrstvu so prepričani, da bodo dve- ali triletne pogodbe z univerzami in drugimi zavodi, kjer bo opredeljen znesek financiranja, zadostovale za stabilnost. Po naših informacijah pa na nekaterih univerzah od ministrstva pričakujejo vsaj štiri- ali petletne pogodbe o financiranju.
