Zadnje koncertno gostovanje afriškega glasbenega čudodelca iz Nigerije Orlanda Juliusa, ki ga je iz meglene preteklosti v nedoločeno prihodnost ponesel britanski bend Heliocentrics, so med drugim pospremile tudi nadvse sočne biografske podrobnosti o enem izmed tvorcev svetovljanskega, urbanega afro-soula v veliki postkolonialni zahodnoafriški nacionalni državi. Med njimi je tudi štorija o usodi Juliusovega komada Ijo Soul, ki je izšla leta 1964 na singlici in je postala manjša uspešnica, znanilka modernega glasbenega sloga v Ibadanu, Lagosu in drugih mestih, ki je mešal ameriški soul, rhythm & blues, kalipso z lokalnimi tradicionalnimi in popularnimi formami ter ritmi. Če danes poslušamo ta komad, ki je v marsičem sopotnik in znanilec optimizma po neodvisnosti Nigerije, ki ga je Julius ponosno in zanosno odigral na ljubljanskem koncertu, v njem takoj prepoznamo osnovne konture in pihalski ostinato vzorec slovitega komada Jamesa Browna I Feel Good. S pomenljivo razliko, da ga je ameriški boter funka izdal šele dve leti po tem. Preden nas premami prehiter sklep o »kraji« ali »izposoji«, raje poglejmo, kaj se je pravzaprav glasbenega dogajalo v afriških mestih, ki so rastla iz prvotnih utrdb evropskih kolonizatork za varovanje pred drugimi kolonizatorkami.
Socialne zgodovine afriških godb običajno navajajo tri glavne zunanje vplive, ki so pripomogli k ustvarjanju novih glasbenih slogov v kolonialnem in postkolonialnem afriškem mestu. Prvi so bili različni slogi »evropske glasbe«, predvsem krščanske himne z zahodno harmonijo in melodijami, ki so jih poučevali misijonarji in so se preselile v številne afriške pevske sloge. Ob njih so bile pomemben vir vojaške godbe na pihala kolonialnih sil, ki so Afričanom predstavile evropska glasbila, predvsem pihala in trobila. Domačinom so jih najbolj zagreto razkazovali Britanci.
Drugi pomemben vpliv so bile afroameriške in afrolatinske popularne godbe, ki so jih na afriško celino tudi zanesli kolonialisti. Gramofonska plošča in za njo radio sta bila pomemben vir panafriške komunikacije v atlantskem prostoru. Afriški glasbeniki so posvojili »afriške« glasbene poteze v ameriških godbah, ki so jim bile marsikdaj bližje kot »evropske«, predvsem poudarjeni in sinkopirani ritem ali asimetrični ciklični ritmični vzorci v afrokubanskih godbah. Ravno predelana kitarska kongovska rumba je postala najbolj razširjen panafriški slog po drugi svetovni vojni. V šestdesetih letih je v Afriko pljusknil soul z gibanjem Black Power in poudarjanjem »rasne solidarnosti«. Podobno je bil od konca sedemdesetih let močan vpliv uporniškega jamajškega reggaeja s svojim afrocentrizmom in sporočilnostjo »nazaj v Afriko«, zadnji dve desetletji to vlogo med urbanimi Afričani prevzema hiphop.
Tretji pomemben vpliv pa so bili regionalni slogi v Afriki, kjer sta osrednjo vlogo zavzeli kitara in za njo električno ojačana kitara. Razširjena raba kitare je utrla pot in medsebojno prepletanje ter vzajemno prevajanje regionalnih slogov, ki so zajemali iz karibskih, zahodnih ali tradicionalnih afriških virov. Tehnološka inovacija, raba električne kitare in mikrofonizacija so omogočile vključevanje številnih tradicionalnih glasbil, predvsem tolkal, ki so v enakomeren ritmičen pulz zahodne popularne formule ponovno vnesla mnogotere ritme. Ključno je bilo to, da raba netradicionalnih glasbenih prvin v popularni glasbeni predstavi, kakršna so električna glasbila in nova besedila pesmi, za urbana občinstva ni pomenila, da so kaj izgubila v svoji »tradicionalnosti«. Glasbene spremembe niso premočrtna sukcesija slogov, zvrsti ali določenih glasbenih elementov. So nepredvidljiv proces. V določenih slogih se zgodijo, medtem ko druge glasbene sestavine ostanejo stabilne.
Na koncu je treba z vso resnostjo skupaj z ganskim etnomuzikologom Kofijem Agawujem opozoriti na pomemben in preslišan vidik stoletne kolonizacije Afrike, namreč na kolonizacijo afriške glasbe. Zanj je »zahodna« funkcionalna tonalnost (preoblečena v dur ali mol) tista kolonizirajoča sila v Afriki, ki je spremljala »civilizacijsko poslanstvo v Afriki« od prvega prodora Evropejcev na afriška tla ter zatrla bogastvo in potencial domačinskih afriških tonalnih virov. Na čisto glasbeni ravni, kjer je bil afriški ritmični element žilav in odporen, vsakršen resen program dekolonizacije, ki zanemarja preobrazbo afriške glasbene zavesti s »terorjem« evropske tonalnosti ali spregleda dejstvo, da so ostali številni sodobni Afričani ujeti v zapor tonalnosti, ne more doseči svojega končnega osvoboditvenega cilja.
Tu nazadnje v igro vstopijo številni afriški skladatelji »umetne«, komponirane glasbe, tolikokrat spregledanega pola v marsičem »elitnega« afriškega glasbenega življenja, ki vendarle snujejo s tem programom v mislih in komponirajo čez vse intrigantno moderno afriško »resno« glasbo. Ta plat je za nas – zamorce, ki uživamo v blagodatih raznovrstnih afriških godb – še čudna neznanka. In morda odlična priložnost za tiste redke v tem prostoru, ki prek predstavljanja glasb in prevodov književnih del vestno skrbijo, da Afrika za ta prostor vendarle ni pozabljen, odvržen kontinent, na milost prepuščen vsem gospodarjem vojne in grabežljivcem. Če ne drugega, vsaj to.
