Imela sem pregled nad ocenami, vendar te pri odločitvi o izbiri srednješolskega programa ne smejo biti najpomembnejše. Veliko sem izvedela iz psiholoških testov in vprašalnikov, ki so jih učenci reševali v osmem in devetem razredu, vendar so jih pred nedavnim ukinili. Iz testov so se pokazale učenčeve sposobnosti logičnega razmišljanja, opazovanja, prostorske orientacije, iz vprašalnikov pa njegova zanimanja, interesi ... Pretreslo me je, kako slabo otroci pravzaprav poznajo sebe. Na vprašanja, kaj radi počnejo, so odgovarjali, da radi poslušajo glasbo in gledajo televizijo. Po vztrajnem vrtanju smo včasih le prišli do košarke, do zanimanja za avtomehaniko ali česa podobnega. Ti testi in vprašalniki so bili res dober vir informacij o stvareh, ki jih še otroci sami o sebi niso vedeli.
Koliko otrok ni vedelo, kaj bi po osnovni šoli?Pri približno polovici otrok ni bilo dileme, kam po osnovni šoli. Bili so uspešni v šoli, imeli so svoja zanimanja, v glavi so imeli jasno karierno ali poklicno pot. Pri drugi polovici je bilo v iskanje ustrezne izobraževalne poti vložiti kar nekaj truda. Nekateri učenci so imeli na primer poklicne želje, ki so se dotikale oblakov – radi bi postali filmski igralci ali pevci.
Kakšno vlogo so pri vsem tem imeli starši?Starši so v preteklosti skorajda praviloma prihajali na svetovalni pogovor s svojim devetošolcem. To je bilo dobro, saj so nam postregli s tistimi informacijami o otroku, ki so nam bile v šoli neznanka. Nikoli ne vemo, kaj je za številkami, ki predstavljajo ocene. Petico ima lahko nekdo, ki zlahka sledi pouku in doma le poškili v zvezek, pa tudi nekdo, ki je zanjo moral ves teden sedeti za zvezki in knjigami. Slednjemu bi težko predlagala vpis v gimnazijski program, prej v kakšnega manj zahtevnega. Poleg učnih sposobnosti so se mi zdele pomembne tudi delovne navade. Na njihovo pomanjkanje sem na primer opozorila starše, ki so vztrajali pri tem, da bo šla njihova hčerka na gimnazijo, ta pa je ves čas poudarjala, da si tega ne želi, da želi v življenju uživati, ne pa presedeti vse svoje mladosti za knjigami. Vesela sem bila, da so se tudi s pomočjo mojega nasveta v družini odločili, da učenka poišče neko srednjo pot.
Kako pomembni so starši pri končni odločitvi o srednji šoli?Starši bi najraje videli, da bi njihovi otroci obiskovali gimnazijo, doštudirali, se morda okitili z akademskimi in znanstvenimi naslovi. Pozabljajo pa, da niso vsi otroci tega sposobni. Marsikdaj so celo užaljeni, če svetovalni delavci odkrito spregovorimo o otrokovih šibkejših področjih. Ampak pogosto se to obrestuje. Starše sem sama postavila pred dilemo: ali si želijo, da bi njihov otrok obiskoval gimnazijo, ki bi jo komaj izdeloval, in jo končal z uspehom, ki mu ne bi zagotavljal izbire katere koli fakultete. Po vsej verjetnosti bi bil v tem primeru zelo obremenjen, ko bi se boril za pozitivne ocene; ne bi imel dobre samopodobe, imel bi nizko samozavest ... Po drugi strani pa bi bil lahko v kakšni manj zahtevni šoli učno uspešen, zaradi česar bi bil zagotovo srečnejši in samozavestnejši kot v prvem primeru. Prehod iz osnovne v srednjo šolo je izjemno občutljivo obdobje. Otroci odraščajo in so prepričani, da bodo s tem pomembnim korakom pridobili več svobode, več moči odločanja. Starši pa se bojijo, da bodo zašli v slabo družbo, kjer bodo izkusili tudi alkohol ali drogo. Verjetnost, da to stori razočaran in nesrečen otrok, je večja, kot verjetnost, da v težave zaide zadovoljen, srečen najstnik.
Ali je odločitev, katero srednjo šolo izbrati, v resnici tako usodna, za kakršno jo imamo starši?Je pomembna, saj je od njene ustreznosti odvisno počutje otroka v naslednjih štirih letih, ki pomembno vpliva tudi na vse življenje. Starše, ki vztrajajo, da bi otrok moral obiskovati gimnazijo, pa to po mojem mnenju ni najboljša odločitev, opozorim, naj bodo pripravljeni na kakšno dodatno leto srednje šole, saj se zna zgoditi, da bo otrok letnik ponavljal. To jim ni vedno všeč. Z vidika kariere posameznika pa odločitev o določenem srednješolskem programu ni tako usodna, kot menijo mnogi starši. Tudi po drugih srednjih šolah je možno nadaljevati študij. Če ne neposredno, pa po kakem dodatnem letu šolanja. Takšna pot po korakih utegne biti daljša, je pa napolnjena z večjim zadovoljstvom, več samozavesti in več motivacije.
Sedemnajst let ste pomagali otrokom pri odločitvi, kam naj se vpišejo v srednjo šolo. Se je v tem času »družinsko« razmišljanje o tem, kakšna je »pametna« izobraževalna pot, kaj spremenilo?Precej se je spremenilo. Po tem, ko so se učenci množično začeli vpisovati v gimnazije, se je na srečo trend v zadnjih letih spet obrnil v prid ostalim šolam. A generacije so manjše in na mnogih gimnazijah ni več omejitev. To pomeni, da se je nanje lažje vpisati kot pred leti, zagotovo jih pa brez zadostnih sposobnosti ni nič lažje narediti.
Spremenilo pa se je še nekaj. Večina staršev je odločitev o srednji šoli popolnoma prepustila otroku, kar je po mojem mnenju skladno s prevladujočo permisivno vzgojo. Starši so vendarle bolj izkušeni od svojih otrok, poznajo jih z drugega vidika, zato bi jim morali pri tem pomagati. Tudi na pogovore v šolo ne hodijo več z otroki.
