Po podatkih Državnega izpitnega centra imajo slovenski otroci, ki prihajajo iz družin nižjega socialno-ekonomskega statusa, precej manj možnosti, da bi se skozi šole prebili do prestižnih položajev v družbi, kot otroci iz premožnejših družin. Podatki namreč kažejo, da je gimnazija »rezervirana« za premožne, strokovne šole so za malo manj premožne, poklicne šole pa za otroke iz revnejših družin. Še huje je, da šola vse premalo izravnava razlike v znanju med premožnimi in revnimi. Kot da ne bi bilo za nami toliko let socializma s poudarjeno politiko enakih možnosti in enakih pogojev šolanja za vse. A tudi v socializmu so šle neredko parole v eno, praksa pa v drugo smer.
»Zelo dobro se spominjam dneva, ko so nas otroke iz Gorenje vasi z avtobusom odpeljali na poklicno svetovanje v Škofjo Loko. Po poti mi je bilo ves čas slabo, v avtobusu je smrdelo po nafti in izpuhih. V Škofjo Loko sem prišel bled in izmučen. Prav vesel sem bil, da sem pri psihologinji tako hitro opravil. Vprašala me je, kaj je moj oče po poklicu. Odgovoril sem ji, da tišler. 'No, pa boš tišler še ti,' je sklenila in moja poklicna pot je bila določena.«
Mali Pavel v osnovni šoli ni bil kakšna perla. Rad je bral, pod odejo z baterijo tudi dolgo v noč, na primer srhljive slovenske pravljice, a v osmem razredu si je celo pri vedenju prislužil štirico. Težave mu je občasno delala matematika, k čemur je morda kaj prispevalo tudi dejstvo, da se je učitelj matematike sprl z očetom zaradi neke omare. Morda je soodločalo tudi to, da je bil Gantarjev oče obrtnik, ti pa v začetku šestdesetih, ko se je leta 1949 rojeni Pavel vpisoval v srednjo šolo, niso bili na najboljšem glasu. V njih je tičala kal »gnilega kapitalizma«… »Naša družina na primer ni dobila paketov UNRA s Trumanovimi jajci in podobnimi dobrotami,« se spominja Gantar. A to, da se je šel v Ljubljano šolat za mizarja na tedanjo Industrijsko kovinarsko šolo Litostroj, kot rečeno, nikakor ni bilo najslabše, kar se mu je zgodilo v življenju.
Izbral si je smer modelnega mizarstva, ki je zahtevala kar nekaj razmisleka in načrtovanja pri oblikovanju lesenih modelov raznoraznih strojnih elementov, ki so jih livarji uporabljali za izdelavo odlitkov iz kovin. Litostrojska šola mu je dala nekaj tako imenovanega inženirskega občutka, ki mu je zelo prav prišel kasneje, ko se je kot minister za okolje in prostor ali za informacijsko družbo spopadal s to ali ono tehnično rešitvijo. V litostrojski poklicni šoli je preživel lepa tri leta. Živel je v internatu, dvakrat na teden je šel v šolo, trikrat k mojstrom v delavnico. »Bili so strogi, a pravični. Učili so nas natančnosti, spretnosti, tudi razmišljanja. Modelni mizarji so pač prvi v vrsti livarjev, ključavničarjev in strugarjev, ki so morali abstrakten načrt preliti v konkreten model določenega strojnega elementa in pri tem paziti, da bodo livarji lahko brez škode v livarski kalup odtisnili njegov negativ in ulili želeni odlitek.« Fanta z vasi je fascinirala tudi Ljubljana, mesto kot tako. Za učitelje pa je bil še naprej pain-in-the-ass (kot pravi danes) ali siten kot muha, kot bi rekli po slovensko. »Z velikim užitkom sem jih popravljal, če sem opazil kakšno napako, na primer pri slovenščini ali zgodovini,« se spominja.
Pri oblikovanju Gantarjeve kasnejše poklicne poti je najbrž precejšnjo vlogo odigralo tudi udejstvovanje v krožku OZN. Tam je prihajal v stik z gimnazijci in študenti, tam je tudi izvedel, da se lahko po končani šoli poskusi vpisati na fakulteto, tedanjo Visoko šolo za politične vede. To je tudi storil. Imel je namreč srečo in se mu po končani šoli ni bilo treba zaposliti v Litostroju, ker prav takrat niso potrebovali njegovega profila. »V tem primeru bi se morda moje življenje drugače obrnilo. Lahko bi postal obrtnik in danes bi bil najbrž bogat gospod z najnovejšim beemvejem, ali pa tudi ne« s kančkom samoironije razmišlja dr. Gantar.
Sprejemni izpiti na nekdanji predhodnici FSPN niso bili mačji kašelj. Od kakšnih 50 ali 60 kandidatov so jih sprejeli le tri ali štiri. Med njimi Gantarja, ki je bil kakšno leto mlajši od vseh drugih, saj je, kot rečeno, poklicna šola trajala le tri leta. »Odprl se mi je povsem nov svet. V litostrojskem internatu je vladal dokaj strog režim, v študentskem domu pa sta poleg mojih vrat stanovali dve študentki, ženski torej. Kar malo preplašen sem bil…« Kmalu je odkril tudi ljubezen do sociologije. »Goričar me je čisto prevzel. Pa Mlinarjeve lokalne skupnosti.« Postal je dober študent in ̶ »tako so hotela naključja« ̶ študentski aktivist. Bila so šestdeseta, čas študentskih uporov. »Na nekih demonstracijah sem nekaj bleknil, naslednji dan sem že sedel v nekem odboru,« se skromno spominja zametkov svoje politične poti. A nesojeni mizar je študentsko življenje zajemal z veliko žlico. Med študijem je bil član Študentske skupnosti, član gibanja 13. november, novinar Radia Študent in pisec člankov za Tribuno. Magistriral je leta 1983 z nalogo o vlogi urbane sociologije v procesu urbanističnega planiranja, leta 1990 pa je v Zagrebu še doktoriral s Sociološko kritiko teorij planiranja.
»Pomembno je, da opaziš, ko se odpre kakšno okno priložnosti. In okna se odpirajo kar naprej. Politika se mi je zgodila, nisem se zavestno odločil zanjo,« pravi Gantar, ki je prepričan, da zavite poti do cilja niso nujne slabše od premočrtnih. Na leta mizarjenja, tako pri očetu v delavnici kot v litostrojskih delavnicah, pa gleda kot na leta izkušenj, ki so ga oblikovale in mu dale znanje, ki ga nima vsak. »Litostrojska šola je bila dobra šola, kar nekaj njenih nekdanjih učencev je naredilo obetavne kariere v gospodarstvu, na univerzi pa tudi v politiki, med slednjimi, recimo Tone Anderlič. Žal mi je, da danes nimamo več poklicnih šol, s katerih bi prihajali dobri, samozavestni, razmišljujoči mojstri svojega poklica. Potrebovali bi jih…«
