Aleš Fischinger je bil slab učenec. »Nerad sem delal domače naloge, nerad sem se učil. V glavnem sem zdeloval s trojkami. Nekaj preglavic mi je sicer delala tudi lažja legastenija, mama je ogromno delala z mano, a pravi vzrok za moje težave je bilo dejstvo, da v delu za šolo nisem našel prav nobenega smisla.« Starši so ga seveda »videli« v gimnaziji, zlasti oče zdravnik. »A kaj, ko za gimnazijo nisem bil, tudi starši so se zavedali, da glede na moje ocene to ni prava šola zame. Zato sem se vpisal na srednjo ekonomsko na Prešernovi v Ljubljani in prav nič hudega mi ni bilo tam. Končno sem se lahko znebil osovraženih naravoslovnih predmetov,« se z nasmehom spominja Fischinger.
V srednji šoli mu ni šlo nič bolje. Prvi ukor si je prislužil že kmalu po začetku šole. Sloves »problematičnega« ga je nato spremljal do konca šolanja. V prvem letniku je namreč nekoč stal ob sošolcih, ki so se merili v pljuvanju skozi okno. Nekdo je pljunil še posebej daleč in glej – pljunek je pristal na ravnateljevi glavi. »Vsi smo bili kaznovani z ukorom, tudi sam, čeprav zaradi neke fiziološke posebnosti sploh ne morem pljuniti. A o tem sem seveda modro molčal, v igri je bil ugled med vrstniki.« Starši so poskušali s kaznovanjem, prepričevanjem in nagrajevanjem, a pomagalo ni nič. Na splošni maturi, poklicne takrat še ni bilo, je zbral le borih 16 točk od 33, kar ni niti približno zadoščalo za vpis na medicino, kamor si je vseeno po tihem želel. Svoje medvedke je navsezadnje najraje zdravil in operiral.
Ni mu preostalo drugega, kot da se vpiše na triletno Visoko šolo za zdravstvo. Ugotovil je, da zelo rad posluša o boleznih in zdravljenju, v diagnostiki je naravnost užival. Konec prvega letnika je prvič pomislil, da pa bi morda res lahko študiral medicino… Zaprosil je za vpis v vzporedni študij, a je bil zavrnjen. Ne bodi len je enako prošnjo vložil še ob koncu drugega letnika. Znova so ga zavrnili. »Na srečo pa so mi namignili, da bi me morda lahko sprejeli, če bi prej diplomiral na visoki zdravstveni šoli.« Rečeno storjeno. Študijsko ročico je nemudoma prestavil v višjo prestavo, motivacija ni bila več problem. Ker ni hotel zamuditi prvega roka za vpis na medicino, se je odpovedal absolventskemu stažu in diplomo na zdravstveni oddal še pred koncem študija. Tistega leta so študentom z diplomo namenili le dve mesti za študij medicine, prijavili pa so se trije. Na srečo so vzeli vse tri. »Da sem sprejet, sem izvedel na absolventskem izletu na Kreti. Bil sem najsrečnejši človek daleč naokoli, vedel sem, da so se mi uresničile življenjske sanje.«
A muke po Hipokratu so se šele začele. V prvem letniku medicine so ga namreč čakali trije hudi izpiti: biokemija, biologija in biofizika. »Ne le, da nisem razumel, o čem govorijo na vajah, razumel nisem niti tega, v katerem jeziku govorijo,« se smeji danes. »Zavedal sem se, da bom zamujeno moral nadoknaditi in da bo hudo. Prebrati sem moral vse ključne gimnazijske učbenike. Starši so mi najeli inštruktorja za vaje. Spoznal sem, da v življenju v resnici ni bližnjic.« Bilo je še huje, kot si je mislil, da bo. Zvozil je, kot poudarja, zaradi obilne, nesebične pomoči sošolcev, vseh po vrsti zlatih maturantov, Zoisovih štipendistov, »bežigrajčanov«... »Dobili smo se po vajah in se nato skupaj učili do treh, štirih zjutraj. Česar nisem razumel, so mi razložili. Pri nas doma je bila kar naprej 'polna hiša'. Srečanja med očetom, ki je ponoči v spodnjicah odhajal na stranišče, in mojimi sošolkami so znala biti prav zabavna…«
Oddahnil si je šele, ko je naredil prvi izpit, iz biofizike. »Tedaj sem začutil, da mi lahko uspe.« Seveda ni šlo brez težav, tudi ocene niso bile najvišje. »Neka profesorica mi je nekoč rekla, da ni verjela, da bi lahko izpit iz biokemije naredil kdo brez ene ure kemije v srednji šoli.« V višjih letnikih so na srečo prišli na vrsto klinični predmeti in študij je vseeno končal s povprečjem osem. Pa čeprav se je med študijem posvečal tudi taborništvu in je potoval.
Aleš Fischinger je rad zdravnik. »To je sijajen poklic, nikoli mi ni bilo žal časa, ki sem ga namenil študiju. Žal mi je samo, ko moram pacientu, ki zelo težko čaka na operacijo, ki ga vsak dan boli, povedati, da ga še ne morem operirati, ker še ni prišel na vrsto…« Tudi Fischinger tako kot mnogi njegovi kolegi razmišlja, da bi odšel v tujino, kjer bo lahko zdravil ljudi v normalnih delovnih razmerah...
