Zamisel o varčevanju pri plačevanju učiteljev za učno pomoč otrokom s posebnimi potrebami je ponovno obudila pomisleke, ki so jih vse zadnje garniture ministrstva za izobraževanje pometale pod preprogo: ali ni otrok z odločbami o usmerjanju pri nas preveč? Profesor inkluzivne pedagogike z Univerze na Primorskem dr. Božidar Opara se do tega vprašanja ne želi opredeljevati. Opozarja, da si z evropskimi statistikami težko pomagamo, saj v isto skupino po Evropi razvrščajo različne kategorije otrok. Prepričan pa je, da so za mnoge prilagoditve in pomoč pri pouku, ki so otrokom določene z odločbo o usmeritvi, krivi zaposleni v šolah. Če bi pouk otrokom znali prilagoditi in jim pri težavah pomagati, bi bilo otrok z odločbo precej manj. Da so dosežki otrok s posebnimi potrebami močno odvisni prav od šole in njenih zaposlenih, priča tudi naša zgodba.
Po nasvet h kriminalistom in na policijo
Nekoliko nečitljiva pisava je trenutno edino, kar 15-letnega dijaka prvega letnika ene od ljubljanskih gimnazij loči od sošolcev. Je otrok s posebnimi potrebami, ima aspergerjev sindrom. Še pred nekaj leti je imel hude težave v osnovni šoli, ki jo je, čeprav je imel izjemne učne dosežke, celo nehal obiskovati. Njegova pot navzgor se je začela šele v sedmem razredu, ko je začel obiskovati osnovno šolo Spodnja Šiška, pripovedujejo njegovi starši. Imen in podatkov vseh treh zaradi njihove zaščite ne objavljamo, jih pa hranimo v uredništvu.
V svoji matični osnovni šoli je deček od prvega razreda veljal za posebnega. Razlike med njim in sošolci so se iz leta v leto povečevale. Zaradi neskončnih vprašanj, pogosto nejasnih navodil, dobesednega razumevanja izrečenega, močno izraženega občutka za pravičnost je bil za učitelje moteč. V višjih razredih se tudi sošolcem ni več pustil zbadati, temveč jim je povedal svoje, zaradi česar so ga opredelili za agresivnega, pripovedujejo starši. To se je stopnjevalo vse do dneva, ko je v šestem razredu zanj in za družino šola postala nevzdržna. Nekaj časa je celo zaradi strahu, nerazumevanja in izgube občutka varnosti ni več obiskoval.
»V stiski smo za nasvet spraševali policijo in kriminaliste, ki so nam svetovali ukrepanje in spremembo okolja.«
Deček namreč pri drugih dejavnostih (jezikovne šole, skupina mladih raziskovalcev, športni treningi) takšnih težav ni imel, zato je družina začela iskati nove rešitve. Edina možnost za dokončanje šestega razreda se je izkazala v bolnišničnem oddelku v Šentvidu pri Stični, kjer je moral deček od ponedeljka do petka bivati v internatu. Medtem pa so se njegovi starši, na predlog ravnateljice bližnje osnovne šole, dogovorili, da bo poskušal v sedmi razred hoditi v osnovno šolo Spodnja Šiška. Tam so nekaj izkušenj z otroki z motnjami iz avtističnega spektra imeli. Če ne bo šlo, bo treba dečka izpisati in poiskati drugo rešitev, so se dogovorili.
Kot dan in noč
Šola Spodnja Šiška in prejšnja šola sta se po maminih besedah razlikovali kot dan in noč. Dečku so vodstvo šole, učitelji in strokovni delavci znali pomagati, da se je v šoli začel počutili dobro, pridobil občutek varnosti, zaupanje v zunanji svet in potrebno samozavest. Otroci so ga kljub drugačnosti sprejeli. Nikomur se nikoli ni zdel moteč, čeprav je bil zelo zahteven, na vsa njegova vprašanja, ki so mu pomagala utrditi zaupanje do šole, so odgovarjali. Tudi pomoč pri učnih težavah je bila učinkovita. »Ker je imel sin težave s športno vzgojo, mu je tudi učitelj športa ponujal dopolnilni pouk.« Tudi starši sošolcev do dečka niso imeli odklonilnega odnosa, temveč so na roditeljskem sestanku želeli izvedeti čim več njegovih posebnosti, da so se o njih lahko pogovorili s svojimi otroki.
Ker se je deček v tej šoli počutil sprejetega in razumljenega, sta se krepila njegova samozavest ter zaupanje v šolo, v učitelje. Prvič v življenju je imel prijatelje, v šoli je bil vse bolj uspešen. Zato zdaj hodi v gimnazijo, čeprav je sprva kazalo, da niti osnovne šole ne bo zaključil. V šolo, ki je njegovo življenjsko pot obrnila navzgor, pa se z veseljem vrača.
Deček je sošolce in učitelje zabaval, ne motil, pravi ravnatelj osnovne šole Spodnja Šiška Franci Hočevar. »Potreboval je veliko pogovorov, zato smo mu bili učitelji in strokovni delavci vedno na voljo. Navadili smo se na dejstvo, da to potrebuje.« Ravnatelj dobro počutje dečka pripisuje kulturi, ki vlada v šoli. Razrede sestavljajo zelo različni otroci tako po socialnem statusu kot po narodnosti, nekaj jih je tudi s posebnimi potrebami. Tako heterogeni oddelki od učiteljev zahtevajo precejšnjo pazljivost, saj morajo pri poučevanju upoštevati individualne posebnosti posameznega učenca. To ne pomeni, da v šoli težav nimajo, le rešujejo jih sproti, pravi Hočevar, in jih ne pometajo pod preprogo. »Podobno kot je treba za odnose skrbeti v družini, če želimo, da so dobri.«
Usodna pripravljenost učiteljev
Kljub vsemu šola slovi po tem, da si »upa« poskusiti sprejeti otroka, ki ga v drugih šolah zavračajo. »Imamo že veliko znanja in izkušenj, učitelji pa nimajo strahu pred posebnimi potrebami otrok.« Še posebej veliko izkušenj imajo z avtisti: »Vemo, kako delati z njimi, da se bodo v šoli počutili dobro.« Le dva med mnogimi sta se doslej predčasno poslovila, pa še to zaradi prezahtevnosti programa, kar je pretehtalo nad njunim dobrim počutjem. Pri tem velja omeniti, da se v tej šoli učitelji in strokovni delavci ne zanašajo zgolj na navodila, zapisana v odločbah za usmerjanje. Otroku, pa naj ima odločbo ali ne, ponudijo tisto, za kar sami ocenijo, da potrebuje – čeprav to pogosto poseže prek njihovih delovnih obveznosti ali službenega časa. Ob tem omenimo, da naj bi bili učitelji za dodatno učno pomoč, ki jo morajo zagotoviti učencem na podlagi odločb prek dodatnega dela, ponovno plačani, vlada je namreč zagotovila denar zanjo.
Sicer pa je sprejetost občutek, za katerega bi morali pri otrocih v šoli poskrbeti učitelji in vodstvo šole, meni Opara. Učitelji morajo biti namreč po njegovem odgovorni tudi za rezultate svojega dela, ne pa da za težave učencev okrivijo koga od zunaj. »Bojim se, da pri nas učitelji od vseh zahtevajo isto, na enak način, brez upoštevanja drugačnosti. Zato pač morajo ti drugačni to zahtevati z odločbo o usmeritvi. V zelo kvalitetnem izobraževalnem sistemu posameznikom, ki so drugačni, ne bi bilo treba te drugačnosti formalizirati,« je prepričan Opara.
Pripravljenosti učiteljev za delo z otroki s posebnimi potrebami ne »meri« nihče. A skupina študentk primorske pedagoške fakultete je pred leti v raziskovalni nalogi prišla do skrb vzbujajočih podatkov. Skoraj polovica anketiranih učiteljev je bila namreč še vedno prepričana, da otroci s posebnimi potrebami sodijo v »posebne« šole.
