Težava za Grčijo je, da lahko njeni posojilodajalci precej ostro nastopijo. To v veliki meri odraža prepričanje, da bi bila v primeru, da neuspeh pogajanj povzroči novo grško krizo, sistemska tveganja za evrsko območje in vso Evropsko unijo veliko manjša, kot so bila pred leti. »Akutna« faza evrske krize je mimo: čeprav gospodarske rasti ni in ni, pa se ne verjame več v možnost finančne okužbe. Navsezadnje je samo še zelo majhen del grškega dolga ostal v rokah zasebnih posojilodajalcev. Leta 2010–2012 pa so bile upnice pomembnega dela dolga sistemsko pomembne evropske banke, tako da je obstajala nevarnost učinka domin na vsem evrskem območju. Poleg tega zmanjšanje dolga v obliki nadaljnjega znižanja obrestnih mer in odloga plačil zapadlih obveznosti za dolg, ki je v rokah tujih držav, ne bo prizadelo finančnih trgov. Težave bi lahko povzročil dolg do Evropske centralne banke in MDS. Če nova grška vlada ne bo zadržano pristopila k pogajanjem, bi lahko ti dve ustanovi prenehali podpirati likvidnost grških bank. Čeprav ni večjega tveganja, da bi prišlo do finančne okužbe, bi nova grška kriza, do katere bi prišlo zaradi trajnega in hudega poloma v pogajanjih med novo vlado in institucijami EU, predstavljala bistveni problem za evropsko sodelovanje. Odsotnost nevarnosti, da bo prišlo do finančne okužbe, ne izključuje nevarnosti resnih političnih posledic.
Politična situacija v Evropi se spreminja. Populistične stranke, tako na skrajni desnici kot skrajni levici, se krepijo. Nekatere, kot je francoska Nacionalna fronta, nasprotujejo članstvu njihove države v evrskem območju; druge, kot je Podemos v Španiji, pa to ne moti. Vendarle bi izzivi, pred katere te nove stranke postavljajo Evropo, lahko povzročili izjemno nestabilnost. Grški izstop iz evrskega območja v kombinaciji s finančnimi in političnimi težavami znotraj Grčije bi lahko kdo razumel kot velik poraz evropskega procesa združevanja – zlasti še po mučnih prizadevanjih, da bi obdržali monetarno unijo in z njo tudi evropske sanje. Tak potek dogodkov bi vodil do malodušja zlasti zdaj po tragičnih terorističnih napadih v Parizu in potem ko so demonstracije sloge v Franciji in na vsem kontinentu oživele že dolgo izginuli občutek za evropsko solidarnost. Volitve v Grčiji bi ravno lahko vodile do nove podobe solidarnosti. Nedvomno se imajo Grki za svoje trpljenje v zadnjih petih letih zahvaliti predvsem zapravljivosti v proračunski politiki in slabemu javnemu menedžmentu vseh grških vlad, brez izjeme. Toda kot zdaj večina analitikov, tudi tistih iz MDS, priznava, je bilo tudi v pristopu trojke polno napak, saj je ta vztrajno zahtevala reze v plačah in prihodkih, zanemarjala pa reforme trga proizvodov in odpravo škodljivih javnih in zasebnih oligopolov.
Če želi nova vlada dobro Grčiji in Evropi, mora delati skupaj z evropskimi institucijami, da bi te preoblikovale svojo strategijo, hkrati pa bi nova vlada morala prevzeti odgovornost za izpeljavo strukturnih reform, ki bi spodbudile gospodarsko rast. Posojilodajalci in partnerji Grčije pa morajo vladi glede proračuna omogočiti manevrski prostor, da bi reforme lahko prinesle rezultate. Obrniti hrbet Grčiji, ker ne predstavlja več grožnje za finančno okužbo, ni politično sprejemljiva opcija. Oba tabora morata pokazati več daljnovidnosti.
V zadnjih petih letih se je Evropa naučila dveh stvari: z odlašanjem so pozneje reforme le težje in konec finančnih težav ne pomeni brezpogojno konec socialnogospodarske krize. Čas je, da Evropa ti dve lekciji praktično uporabi, tako da razvije strategijo sodelovanja, ki bo na koncu omogočila Grčiji napredovanje k bolj stabilni prihodnosti. Grški izstop iz evrskega območja danes ni bolj sprejemljiva rešitev, kot je bila pred tremi leti.
© Project Syndicate
Kemal Derviş je nekdanji gospodarski minister Turčije in nekdanji vodja Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP), danes podpredsednik Brookings Institution.
