Prepričan sem, da bi se morala Slovenija boriti za prvo mesto s Španijo, kar bi bil dober temelj za nadaljevanje. Predvsem zato, ker bi se izognili Hrvatom, favoritom v skupini B, s katero se križamo v osmini finala. V njej so kar tri reprezentance s področja nekdanje Jugoslavije: Hrvaška, Makedonija in Bosna in Hercegovina. Na Balkanu so Hrvati še vedno pred vsemi, po kakovosti jim sledimo Slovenci. Ne glede na to, da so nas Makedonci na EP 2012 v Srbiji premagali na tekmi za peto mesto, ki je odločala o potniku za olimpijske kvalifikacije za London 2012. V osmini finala gre za eno tekmo po izločilnem sistemu in vložek bo zelo velik, a če se bomo srečali ali z Makedonijo ali z BiH, smo kakovostnejši in bomo favoriti.
V tej skupini bi opozoril tudi na Tunizijo, ki je neugodna, z njo pa smo imeli že tako pozitivne kot negativne izkušnje. Ima odlične igralce v tujih klubih, dobro jo vodi Sead Hasanefendić, ki je z njo že dosegal odmevne rezultate. Zato bi se bilo v osmini finala dobro izogniti Tuniziji: če bi lahko izbiral, bi se raje odločil za Makedonijo ali BiH. A v vsakem primeru smo dovolj kakovostni, da se prebijemo v četrtfinale oziroma med osem na svetu, kar je osnovni cilj Slovenije in prinaša tudi uvrstitev v kvalifikacije za OI 2016 v Braziliji. Všeč mi je, da si je Slovenija zastavila visoke cilje. Ko si enkrat med osmerico, se lahko zgodi marsikaj in lahko začneš sanjati tudi o stvareh, ki so sicer večinoma nedosegljive, recimo o boju za kolajne. Glede na SP 2013 je slovenska reprezentanca močnejša, igralci so starejši in izkušenejši. Zaradi igranja v tujini so manj na očeh domače javnosti, a je večina v letih, ko je med nosilci igre v klubih in ko lahko doseže maksimum v karieri. In Katar je lepa priložnost.
To, da nimamo klasičnih šuterjev z desetih, enajstih metrov je že kar tradicionalna težava reprezentance in slovenskega rokometa nasploh. A z modelom igre, ki je glede na morfološke sposobnosti Slovencev dobro izbran in ki se iz leta v leto izpopolnjuje in nadgrajuje, uspešno pokrivamo manko na zunanjih položajih, predvsem na levi strani, z nižjimi in hitrejšimi igralci. Tako Cehte, ki v Franciji napreduje, in Kozlina, ki je za mnoge neznanka, a ga dobro poznam, lahko dobro zapolnita ta položaj. Ob tem obstaja še kup alternativnih rešitev, ko lahko na položaju levega zunanjega določeni nižji in hitrejši igralci v določenem obdobju na tekmah uspešno opravijo to vlogo, s čimer dobimo tudi širino, igramo hitreje in smo bolj dinamični.
Boštjan Ficko je nekdanji rokometaš in reprezentant ter zdajšnji trener.
