Francoska policija je včeraj v obsežni operaciji severovzhodno od Pariza zapečatila najmanj dve vasi in okoliške gozdove, kjer je iskala glavna osumljenca sredinega napada na satirični tednik Charlie Hebdo. V bližini naj bi ju namreč opazili z obrazoma, prekritima s smučarskima maskama, potem pa je prišel podatek, da sta se zaprla v neko hišo. Policija je tudi pridržala sedem ljudi, Le Monde pa je poročal, da je napad organizirala družinska teroristična celica. Šlo naj bi za družino v Alžiriji rojenega para, policija pa naj bi iskala brata, stara približno trideset let. Eden je bil pred desetimi leti zaprt, ker se je hotel pridružiti teroristični skupini v Iraku.
V napadu v Parizu je bilo ubitih dvanajst ljudi, med njimi osem novinarjev. Francija je razglasila dan žalovanja, kar stori zelo redko, žrtev so se spomnili tudi z minuto molka. Solidarnost so izrazili na mnogih koncih sveta, voditelji po svetu so dogodek označili za napad na demokracijo in svobodo govora. Policija je za okrepitev varnosti po državi mobilizirala kar 88.000 pripadnikov.
Obenem so iz Francije včeraj poročali o nekaj incidentih pri muslimanskih poslopjih. Na jugu države so pri molilnici odjeknili streli, mošeja v osrednji Franciji je bila tarča vandalizma. Pravniki tednika pa so napovedali, da bo prihodnji teden izšel znova, in to v nakladi milijon izvodov, kar je dvanajstkrat več od običajne. Satirični časnik je med drugim objavljal karikature preroka Mohameda. To ni bilo prvič, da je bil tarča napada. Leta 2011 so z molotovko uničili dobršen del uredništva, njegovi člani pa so bili tudi tarča groženj.
Sredin napad »je dejanje posameznikov, ki izhajajo iz druge generacije muslimanov v Franciji. Ti izhajajo iz radikalizirane mladine, ki šteje nekaj tisoč ljudi in ki bi jo lahko primerjali s prejšnjimi gibanji radikalcev, kot je bila skrajna levica v 60. ali 80. letih. To ni družbeno gibanje. Gre za spreobrnjeno mladino, ki niti nima verske podstati, ima pa težave z življenjem in identiteto,« ocenjuje za Dnevnik francoski profesor Olivier Roy, poznavalec islama in profesor na Evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah.
Profesor Roy opozarja, da ne moremo govoriti o radikalizaciji muslimanske skupnosti, ampak o radikalizaciji dela mladine, ki pa je ne gre povezovati s preteklimi dogodki, kot so bili nemiri in zažiganje avtomobilov v predmestjih Pariza leta 2005.
»Tisto je bil upor proti rasizmu in izključenosti. Te generacije pa integracija ne zanima, v bistvu jo zavrača. Vprašanja so bolj eksistencialna. Ti ljudje iščejo razlog obstoja, novo življenje, v katerem bodo junaki in bojevniki. In ker na 'trgu' ni več komunizma in ni revolucij, izberejo džihad,« pravi.
Ocenjuje, da je pred Francijo iskanje odgovorov na nekatera pomembna vprašanja: »Trenutna reakcija v Franciji je psihodrama. Strnjena je okoli enotnosti in zavračanja terorizma. Ni pa to vsebinska politika, saj za zdaj pušča ob strani prave razloge razklanosti v družbi, ki gotovo obstaja. Prej ali slej se bo morala ukvarjati s pravimi političnimi vprašanji: integracijo, sekularizacijo in svobodo religije.« Potem je tu še eno vprašanje: »Namreč, kako uravnotežiti svobodo govora, ki jo popolnoma podpiram in je temelj naše politične kulture, in to, da se na ogenj ne priliva olja. Neki določen zadržek v medijih bi bil namreč gotovo dober.«
