Ko bi le imela Božičkove sani...
Petindvajsetega decembra sta po nekaj predhodnega spletnega vohunjenja Ville in Antti začela izvidniški izlet na glavni železniški postaji v Ljubljani in pri okencu kupila dve povratni vozovnici za Mursko Soboto. »Prodajalka se nama je začudeno smejala – najbrž ji ni bilo jasno, zakaj sva se odločila božič preživeti prav v Murski Soboti,« se spominja Ville. »Nama pa je iz neznanega razloga dala 50-odstotni popust, kar je bil lep začetek dneva.« Po enem prestopu ter treh urah in pol sta se znašla na železniški postaji, zaradi prenove prekriti z odri in plahtami, ter se začela spraševati, ali je imela gospa prodajalka vendarle prav.
A tu se njuno potovanje še ni končalo – najti sta morala še način prevoza do Moravskih Toplic. »Pred postajo je bil označen prostor za taksije, a o kakšnem od njih ni bilo ne duha ne sluha. Prav tako zaradi božičnega režima niso vozili avtobusi, tako da se nama ni preveč dobro pisalo,« zaplete okoli logistike opisuje Ville. Na srečo sta med sprehodom skozi mesto v prvi gostilni naletela na prijaznega domačina, ki je zanju poklical taksi. Čez deset minut sta se tako na zadnjih sedežih le začela približevati izvidniškemu cilju.
Prenočišče v piceriji
Tam sta se najprej oglasila na recepciji prenočišča Perunika, ki sta ga pred odhodom rezervirala po internetu. »Zaradi praznikov sem nama prenočišče želel rezervirati vnaprej, a glede na prazne ulice v mestu to najbrž ni bilo potrebno,« razloži Ville, ki ga je presenetilo dejstvo, da se je njun 'hotel' izkazal pravzaprav za picerijo s prenočišči. A prostoren apartma z dvema sobama in kuhinjo je izvidnikoma takoj popravil razpoloženje.
»Apartma je bil večji, kot sem pričakoval, in zelo čist,« pove Ville, ki je to opcijo med številnimi drugimi izbral zaradi srednjega cenovnega razreda. Po krajšem počitku v apartmaju sta se po dobri stari izvidniški navadi sprehodila do Turističnoinformacijskega centra (TIC). »Gospodična, ki naju je sprejela, je bila prijazna, a od nje bi želel malo več iniciative in osebnih predlogov. Na vprašanja, kaj nama priporoča videti in tradicionalnega pojesti, nama je dala brošure, midva pa sva od nje želela namige prave domačinke,« storitev TIC oceni Ville.
Prvo kosilo sta si privoščila lučaj stran – »Moravske Toplice so res miniaturne« – v gostišču Šiftar. Na krožnikih sta se znašla zrezek Šiftar, ki je vseboval šunko, in ciganska pečenka s česnom. »Osebje je bilo prijazno in ustrežljivo, prosila sva jih za nekaj tradicionalnega. Zmotilo naju je edino to, da je bila hrana premalo začinjena in sva si jo morala sama še precej dosoliti. To se je izkazalo za splošno pravilo vsega izleta,« medle kulinarične tone komentira Ville.
Polnih želodcev sta si želela malo pretegniti noge med sprehodom po mestu, a sta v nekaj minutah videla praktično vse. »V strogem mestnem središču res nimaš kaj početi, vse atrakcije, ki jih oglašujejo v brošurah iz TIC in na občinski spletni strani, so po okoliških vaseh, za obisk katerih bi potrebovala lasten prevoz,« pove Ville, ki po začetnem raziskovanju sploh ni vedel, da so Moravske Toplice znane po svoji termalni kopališki ponudbi.
»Vsi moji viri so oglaševali predvsem cerkve v bližnji okolici in prazno igrišče za golf, šele moji slovenski prijatelji so mi povedali, da se gre v Moravske Toplice predvsem kopat,« zmedo okoli ponudbe predstavi Ville. Oborožena s to informacijo sta lahko gospodično v TIC povprašala po termalni ponudbi in se odločila za obisk Term 3000, ker naj bi bile največje.
V terme brez brisač
Na recepciji Term 3000 sta izvidnika plačala vstopnico za bazene in dodatno vstopnico za predel s savnami. Želela sta si tudi izposoditi brisače, saj sta bila prepričana o obstoju te možnosti in jih zato nista vzela s seboj iz apartmaja. »Na najino veliko začudenje so naju obvestili, da brisač ne izposojajo. Lahko bi si jih samo kupila za 20 evrov, kar pa se nama je zdel prevelik in nepotreben strošek, zato sva v kopališče vstopila kar brez,« začetni fiasko opiše Ville.
Popoldansko sproščanje sta kot prava Finca začela s pregledom finskih savn. »Na Finskem imamo tri milijone savn za pet milijonov prebivalcev, tako da smo res vajeni savnanja. S prijateljem lahko tako z avtoriteto poveva, da so bile finske savne narejene tako, kot je treba,« prepričano zatrdi Ville. Zato pa sta bila veliko manj navdušena nad turško različico. »Navajena sva na turške savne iz marmorja ali ploščic, tu pa so bile zgrajene iz bele plastike, kar je delovalo precej ceneno,« brez dlake na jeziku pove naš kritični izvidnik.
Po razvajanju na visokih temperaturah sta se podala še v bazenski predel. »Všeč mi je bilo, da so imeli bazeni povezavo z zunanjim delom, saj je bilo vreme skoraj spomladansko. Videl sem tudi ogromno toboganov, ki pa v tem času leta niso delovali,« plavalni del opiše Ville. Za konec sta se z mokrimi kopalkami usedla na pijačo v gostinski predel in se med klepetom spontano posušila. »Ugotavljala sva, da so Moravske Toplice tipičen kraj za družine z majhnimi otroki oziroma starejše pare. Za mlade popotnike, ki po možnosti še potujejo sami, pa so najbrž malo preveč zaspane,« opažanja prvega dne strne finski izvidnik.
Večerjo sta si tistega dne privoščila kar v svojem gostišču Perunika, saj sta med kratkim sprehodom do apartmaja ugotovila, da so vse bližnje restavracije iz brošure zaprte. Tako sta si v domači piceriji, ki streže tudi tradicionalno hrano, privoščila bograč in prekmurske dödole. »Hrana ni bila slaba, a za najin okus spet premalo slana,« kritiko ponovi Ville. Po večernem klepetu ob pivu sta se odpravila v apartma, kjer ju je pričakalo neprijetno presenečenje. »V sobah je bilo precej mrzlo. Termostat je kazal 17 stopinj, a temperature nama nikakor ni uspelo zvišati. Ker se nama je zdelo prepozno, da bi klicala na recepcijo, sva se preprosto pokrila z odejami in poskusila čim prej zaspati.«
V lovu za odprtimi restavracijami
Naslednji dan, 26. december, sta brez zajtrka začela z vnovičnim obiskom TIC, saj sta vedela, da tam izposojajo kolesa. Tokrat ju je veliko bolj navdušila druga informatorka, ki jima je priporočila nove restavracije in jima bolj učinkovito svetovala, kako preživeti preostanek časa. »Od nje sva si izposodila dve kolesi za 6 evrov na uro in jo mahnila proti znanim cerkvam v okolici.«
A v prvo nista prišla daleč. »Prijatelju je po nekaj sto metrih odpadel pedal na kolesu, tako da sva se hitro vrnila v TIC in zamenjala njegovo kolo,« se brez slabe volje spominja Ville, saj jima je informatorka v opravičilo brezplačno posodila kolesarski zemljevid. Z novim kolesom sta odkolesarila v smeri Bogojine. »Moravske Toplice so res odličen kraj za kolesarjenje, saj ponujajo lepo urejene kolesarske poti in čudovito pokrajino – pravi balzam za oči in duha,« se izleta v neznano spominja Ville.
Po polurnem kolesarjenju do Bogojine sta vstopila v Cerkev Gospodovega vnebovhoda, a ostala čisto malo časa, saj se je ravno začenjala maša. Nato sta čez idilične vasi po zimskem soncu odkolesarila nazaj in po dveh urah izposoje vrnila kolesi.
Po športnem raziskovanju je bil čas za vrnitev na železniško postajo v Murski Soboti. Pred tem sta se odjavila iz hotela in se odločila, da bosta razdaljo med krajema tokrat premagala kar peš, saj sta imela do odhoda vlaka še nekaj ur. Med potjo skozi okoliške vasi sta poskusila najti dve restavraciji, ki jima jih je priporočila druga informatorka in ki sta bili oddaljeni nekaj kilometrov v smeri Murske Sobote. »V prvi vasi Martjanci, kjer bi morala biti restavracija Marič, je nisva opazila, zato sva nadaljevala pot do druge vasi. Tudi tam nisva našla tiste, ki sva jo iskala – gostišče Aleksander Smodiš – vse druge na poti pa so bile zaprte,« neuspešno pot nazaj opiše Ville.
Ker jima je zmanjkovalo možnosti, sta vstopila v prvo odprto kavarno in vprašala, ali strežejo hrano. Ker je niso, so ju napotili v bližnjo samopostrežno restavracijo, kjer sta si za devet evrov in brez pretenzij po tradicionalni hrani postregla s klasičnim kosilom. Za čuda je bila prekmurska gibanica, ki sta jo za sladico jedla tukaj, veliko boljša od tiste, ki sta jo prejšnji dan dobila v kavarni v Moravskih Toplicah.
Spet v Murski Soboti med čakanjem na vrnitev je bil v baru Hemingway čas še za zadnja opažanja. »Morda bi lahko na spletu in v TIC bolj oglaševali termalno ponudbo kraja, saj po dveh dneh bivanja v Moravskih Toplicah menim, da je to njihova glavna prednost. Če se ne bi pred odhodom pogovarjal s svojimi slovenskimi prijatelji, najbrž sploh ne bi vedel, da se večina ljudi hodi v Moravske Toplice kopat. Kar najbrž velja za vsakega tujca, ki ne ve, kaj pomeni beseda toplice,« svoj nasvet krajevnim turističnim delavcem posreduje Ville.
