Pred nekaj tedni je umrl virtuoz na violi – violist Mile Kosi (1944–2014), eden pomembnih predstavnikov naše glasbene poustvarjalnosti, ki se je vidno uveljavil tudi v tujini, kjer je preživel dolga leta svojega plodnega delovanja. Kot študent je že bil soloviolist v tedanjem Simfoničnem orkestru RTV Ljubljana, nato je postal profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani, leta 1980 pa soloviolist v enem najuglednejših nemških orkestrov, v kölnskem filharmoničnem orkestru Gürzenich; v tujini je deloval vse do upokojitve leta 2009. Poleg uspešne solistične kariere je nastopal tudi v orkestru Wagnerjevega festivala v Bayreuthu, v orkestru ugledne Nemške opere v Berlinu in drugih.
Velik, a obenem skromen
Mile Kosi je bil velik umetnik pa skromen in duhovit človek, dober prijatelj in odličen vzgojitelj. Njegove skromnosti se dobro spominjam. Nisem ga poznal osebno, čeprav sem bil večkrat v njegovi bližini, a takrat nisem rad pobliže spoznaval umetnikov, ker sem jih raje gledal na odru kot pa imel z njimi stike v zasebnem življenju. Preveč sem jih idealiziral, čeprav so tudi oni ljudje s svojimi radostmi, težavami in tudi napakami. Če pa sem koga od slovenskih umetnikov srečal v tujini, ko sem obiskoval različne operne in koncertne hiše ter festivale, sem po prireditvi zbral pogum, jih ogovoril, se jim predstavil in jih – ker sem pisal poročila za različne kulturne in dnevne časopise – navadno prosil tudi za kratek pogovor, čeprav intervjuji nikoli niso bili moje veselje in moja domena.
Tako sem na enem od Wagnerjevih festivalov v Bayreuthu nekoč listal po katalogu in med drugim pregledoval sezname nastopajočih, solistov, dirigentov, zboristov in članov orkestra. Naenkrat se je zasvetilo ime: Mile Kosi. Vedel sem, da je v tujini, a bilo je presenečenje, da so ga angažirali v tako priznanem orkestru, ki je sestavljen iz najboljših glasbenikov, samih profesorjev in uglednih pedagogov, z območja Nemčije. Na predstavah ga nisem mogel videti, ker je v Bayreuthu orkester neviden, v globoki »jami«, a sem se potrudil, da sem ga srečal. Bil je resnično vesel, da spremljam festivalske predstave in o njih poročam. Ugotovila sva tudi, da imava v Sloveniji nekaj skupnih prijateljev iz glasbenih krogov, malo sva pokomentirala predstave, se ustavila predvsem pri režijah, ki so že takrat postajale vse bolj sodobne in avantgardne, in se malo nasmejala ob izvajanjih tedanjih primadon, ki so bile tudi v Bayreuthu, kot povsod, ena glavnih »zanimivosti« predstav. Ko pa sem mu predlagal kratek pogovor za časopis, je prijazno odklonil. Ni me hotel užaliti, a bil je preveč skromen; menil je, da so intervjuji namenjeni proslavljenim solistom, on pa je bil v tem primeru le član orkestra. Srečanje mi je ostalo v lepem spominu, bilo je eno tistih, ki so mi dogajanja na odru požlahtnili tudi v »zaodrju«.
Primeren spominski večer
Mileta Kosija nisem nikoli več srečal, nikoli več nisem bil z njim v osebnem stiku, čeprav sem ga še videval na koncertnih odrih. Prijazno srečanje v Bayreuthu mi je zadostovalo. Zdaj ga ni več in v naših glasbenih krogih je zazevala nova praznina.
Ker si je želel pogreb v najožjem družinskem krogu, so njegovi prijatelji prejšnji četrtek v Slovenski filharmoniji priredili večer v počastitev njegovega spomina. Sodelovala sta ansambel z okoli tridesetimi violami, v katerem je bila vrsta njegovih učencev, in Komorni orkester Slovenske filharmonije s solistko violistko Marijo Rome, spomine nanj – kot človeka, umetnika in prijatelja – pa je obujalo nekaj uglednih Slovencev pa tudi nekaj kolegov iz tujine. Večer, ki je bil primerno pieteten, a tudi humoren in prijetno sproščen, sta uvedla in sklenila posnetka dveh del, napisanih prav zanj: Canto za violo in harfo Uroša Kreka in Koncert za violo in orkester Marjana Gabrijelčiča. V govoru ga je najbolje označil Borut Trekman – kot umetnika, kot prijatelja, kot pedagoga in kot človeka, ki je ljubil in užival življenje, ki mu nikoli ni zmanjkalo humorja, obenem pa je bil ljubeč oče in soprog. To je bil lep večer, ki si ga je umetnik zaslužil.
