Gradbena stroka še vedno gradi stanovanja brez ustreznega prezračevanja

Nekakovostna in zdravju škodljiva klima

Problem nekakovostne ali celo za zdravje škodljive klime v zaprtih prostorih je tesno povezan z našimi čutili. Nekakovostnega, celo nezdravega zraka preprosto ne občutimo, prej zaspimo ali umremo od prevelike količine ogljikovega dioksida, monoksida in drugih plinov oziroma pomanjkanja kisika v zraku. Naša čutila vonja so pač narejena tako, saj je nekaj ogljikovega dioksida vedno v zraku in bilo bi napačno, če bi narava naredila tako, da bi ta plin v zraku vonjali. Enako tudi ne vonjamo dušika in kisika v zračni mešanici. In zato na tem področju ni preplaha, le tu in tam kdo umre zaradi zadušitve, o vseh, ki zaradi neustrezne klime zbolijo, pa ne slišimo ničesar, saj se z dejanskimi vzroki bolezni nihče ne ukvarja kaj dosti, denarja ni niti za ustrezno zdravljenje ...

In kaj bi morali odgovorni storiti? V šolah in vrtcih bi moral vsak razred imeti merilec koncentracije ogljikovega dioksida (s tem se posredno merijo tudi druge neprimerne vsebine, kot je radon), ob povečani koncentraciji pa bi se morali prostori zračiti. Stanovanja bi morala imeti prisilni sistem prezračevanja, ki bi zagotavljal predpisane volumne svežega zraka, in tudi stroka bi morala z izobraževanjem na fakulteti in preko inženirske zbornice na tem področju oblikovati pozitivno prakso.

Nedavno sem sedel na sestanku, na katerem je nadzornik strojnih napeljav za vrtce in šole izjavil, da ne obstajajo predpisi o kakovosti zraka, ampak le priporočila, ki seveda niso obvezna. Ne le, da to sploh ni res, pomeni predvsem, da je ta »strokovnjak« zadnjih trideset let na strokovnem področju prespal in da bo zaradi takih »strokovnjakov« velika količina otrok bivala v sanitarno neprimernih prostorih, ki pa bodo imeli zaradi podpisa navedenega »strokovnjaka« vsa ustrezna dokazila o kakovosti. Da še noben inženir ni šel v zapor zaradi evidentnih napak, tudi takšnih s smrtnim izidom, pa prinaša le dodatno razočaranje nad sodno in inženirsko prakso in moralo.

Primer št. 1

Novejši bloki v občini, ki meji na Ljubljano, ki jih je zgradilo ugledno podjetje, ki je prav na vsakem koraku pokazalo, da gre za naselje višjega cenovnega ranga. Draga in objektivno kakovostna stanovanja, vendar z napako, ki je lahko za zdravje kupcev usodna. Okna in vhodna vrata so odlična, tudi odlično tesnijo. Trisobno stanovanje s tremi osebami in psom, glede porabe zraka bi lahko rekli, da gre za štiri osebe. V kopalnici je odvodni ventilator s kapaciteto 100 m3/h, v kuhinji napa visokega cenovnega razreda, vse skupaj brezhibno urejeno. Prezračevanja, ki bi stalno dovajalo zrak v bivalne prostore, ni, torej je potrebno zračenje z odprtimi, odlično tesnjenimi okni. Vendar pa tega uporabniki ne morejo delati stalno ali ko jih ni doma in ponoči imajo okna zaprta, saj bi se pri odprtih oknih ob postelji otrok prehladil …

Ob ogledu stanovanja mi je bilo takoj jasno, kje je problem in kako ga rešiti s higrosenzibilnim sistemom, a nadaljevalo se je s presenečenjem. Pri zaprtih oknih in vratih smo priključili ventilator v kopalnici in nenadoma je v kuhinji začelo smrdeti po cigaretnem dimu, ki je prihajal iz sosednjega stanovanja, saj v tem stanovanju nihče ni kadil. Lastnik je povedal, da se je dogajalo še hujše, da je namreč v tem stanovanju smrdelo po kurjenju drv v sosednjem stanovanju. Pa so potem to uredili tako, da so »strokovnjaki« dimnik sosede, ki je kurila drva, malce povišali.

Kaj se torej v tem bloku dogaja? Stanovanja so tako kakovostno narejena, da ventilator v kopalnici zraka ne more dobiti drugje, kot preko nape, ki pa je vgrajena nepravilno (še dobro, da ni vgrajena pravilno), saj nima nepovratnega ventila. V stanovanje torej prek kuhinjske nape prihaja zrak s strehe, kjer pa so vsi izpusti zraka iz vseh vertikal in dimnikov sosednjih stanovanj. Torej težav ni nikoli povzročala višina sosednjega dimnika, ampak dejstvo, da stanovanje nima projektiranega niti izvedenega dovoda zraka pri zaprtih oknih, kar seveda ni skladno s predpisi, še manj pa z zdravo kmečko pametjo.

Kljub temu da imata tako kuhinjska napa kot ventilator v kopalnici svojo vertikalno cev do strehe in kljub temu da ima vsako stanovanje svojo lastno vertikalo za dimnik, se iz enega stanovanja v drugo stanovanje s povsem nepredvidenim zajemom zraka preko odvodnih vertikal zrak s strehe pretaka v stanovanje. To seveda ni le neprijetno, ampak je tudi nevarno. Stanovalci sosednjega stanovanja, ki občasno kurijo na drva, so ob zaprtih oknih v smrtni nevarnosti (!).

Stranki smo za razmeroma majhen denar vgradili higrosenzibilno prezračevanje, ki odpravlja ta problem. Klima v stanovanju je zdaj kakovostna, o plesni ni ne duha ne sluha, sprašujem pa se, kakšno je stanje v drugih stanovanjih in zakaj za to nihče ne odgovarja. Jasno je, da gre za skrito napako, ki podleže garanciji in bi jo vsi kupci morali uveljavljati pri prodajalcu. Žalostno je tudi dejstvo, da so stanovanja visokega ranga, da je prodajalec z lahkoto spustil ceno za nekaj tisoč evrov, da bi posamezno stanovanje prodal, ni pa vložil manj kot petsto evrov za to, da bi bila stanovanja za bivanje sanitarno primerna. Žalostno pa je tudi, da je inženir tako stanovanje projektiral in da je nadzorni inženir dovolil tako gradnjo.

Primer št. 2

Starejši blok s podobnimi problemi, v pritličju trisobno stanovanje. Stanovanje je imelo problem z vlago in plesnijo in lastnik se je odločil za generalno sanacijo. Tlake so dvignili, izvedli kakovostno toplotno zaščito proti tlom in vgradili prezračevalni sistem, ki pa se je kljub veliko naporom pokazal za neuspešen poizkus. »Strokovnjak«, ki se je lotil tega stanovanja, je najprej naredil luknje v stenah vseh bivalnih sob na višini okoli 200 centimetrov, kar je povsem primeren začetek. Vendar pa je denimo v spalnici naredil kar dve luknji – v eno je vgradil dovodni element, v drugo pa odvodni ventilator, ki deluje le ponoči in na časovno stikalo, torej vsako uro le pet minut. Volumen pretoka je bil le 15 m3/h, kar je dovolj za eno osebo in premalo za dve, ko sem ga povečal na 30 m3/h pa je bil ventilator za spanje ali bivanje v tem prostoru preglasen.

Če je torej izvajalec hotel zračiti le ta prostor, je bil pretok zraka premajhen in bi moral ventilator delovati neprekinjeno, saj stalno tudi dihamo. Spalnica se zato ni zračila pravilno, zrak je bil slab in plesen je imela dobre možnosti za razvoj. V drugih dveh sobah so namestili dovodne stenske elemente, kar je načeloma prav, vendar – kdo bo silil zrak, da prihaja v prostor preko teh elementov in kdo bo določal volumenski pretok? V kopalnici so namestili ventilator (oba ventilatorja sta bila brez predfiltrov, ki preprečujejo nanos umazanije ne vetrnico), ki naj bi ob povišani vlagi samodejno prešel v večji volumen. Izmeril sem volumen in pri stalnem obratovanju je meritev pokazala 7 m3/h, kar je seveda premalo, če potrebuje ena oseba vsaj 15 m3/h.

Torej so imeli štirje uporabniki tega stanovanja premalo zraka za osnovne potrebe. Oba ventilatorja bi morala biti v »umazanih« prostorih (kuhinja in kopalnica), morala bi biti zelo tiha, s predfiltrom in funkcijo CVC, ki zagotavlja konstanten nastavljen volumen, morala pa bi imeti tudi nepovratno loputo. Pod vsemi vrati bi morala biti 8-milimetrska reža ali pa bi morala vrata imeti ustrezno veliko rešetko. Te so sicer bile vgrajene, a premajhne. Delovanje sistema bi moralo biti neprekinjeno, kar bi onemogočalo razvoj plesni in slab zrak v posameznih sobah.

Primer je zanimiv in poučen, ker ob skoraj povsem primernih elementih in posegih sistem ni bil funkcionalen za uporabnike. Kljub prezračevalnemu sistemu so imeli ti stalno odprta okna, ko pa jih ni bilo doma, se je na zidovih ustvarjala plesen. Izvajalec sistema namreč ni upošteval osnovnega pravila, da mora zrak stalno prihajati v bivalne prostore, iz njih pa mora potovati v servisne prostore, iz katerih se ga mora stalno odvajati. Količina zraka pa mora biti stalna in skladna s potrebami, kar omogočajo higrosenzibilni elementi.