Po eni strani se namreč slovenska proza odpira tematiki priseljencev, njihove (ne)sprejetosti in položaja v slovenski družbi. Za popularizacijo so seveda najzaslužnejše literarna, filmska in gledališka verzija Vojnovićevega romana Čefurji raus!, a se enaka tematika pojavlja tudi v drugih delih, nazadnje denimo pri priseljenskem pisatelju Zoranu Kneževiću. Po drugi strani se slovenska proza v zadnjih letih tudi na širši ravni odpira družbenem angažmaju, predvsem kot odziv na posledice družbene, politične in ekonomske krize. Najbolj neposredno se je na to odzval Tomo Podstenšek s Sodbo v imenu ljudstva (2012), Miha Mazzini se je z romanom Izbrisana (2014) dotaknil literarno še neobdelanega »izvirnega greha« samostojne Slovenije, sicer pa so ukinjanje delavskih pravic, negotovost in nezaposlenost postali integralni del usode sodobnega slovenskega literarnega junaka – na primer v Ali boma ye! (2013) Tadeja Goloba.
Kar najprej preseneča pri novem družbenokritičnem romanu Polone Glavan, je njegova večdimenzionalnost. To je obenem tudi intimni, ljubezenski in bildungsroman – vse te dimenzije obstajajo sočasno, so prepletene in jih pravzaprav težko beremo drugo mimo druge. Je pa res, da družbena razsežnost prevlada: ta vdre v intimo, jo določi in nadvlada. Družbenokritična obravnava se loteva predvsem nacionalizma, nestrpnosti in ksenofobije. In čeprav gre na prvi pogled za odnos do priseljencev, se Glavanova potopi še globlje, v preizpraševanje smisla nacionalne identitete kot take. Na vprašanje, kaj pravzaprav pomeni biti Slovenec ali Slovenka, je odgovorjeno s samo strukturo romana: sestavljata ga vzporedni zgodbi prvoosebnih pripovedovalk, ki ne bi mogli biti bolj različni. Sta ločena svetova, v jezikovnem, ideološkem, razrednem, celo karakternem pomenu – »druži« ju le to, da sta Slovenki in živita v Ljubljani. Alja je študentka, ki hodi z nahrbtnikom po Evropi, je mladostno idealistična »alternativka«, ki bi rada rešila svet, a tudi predstavnica srednjega razreda, zavarovana in razmeroma situirana. Izpisana je v nekoliko poetičnem standardnem jeziku. Sedemnajstletna Lili je umeščena v delavsko okolje, ni preveč izobražena ali prefinjena, a tudi neumna ne, vendar je nezainteresirana za kakršna koli »višja« vprašanja onstran svojega malega pragmatičnega vsakdana. Izpisana je v pogovornem jeziku.
Roman se začne intimno: Alja se zaljubi v Irca Davida, ki ga sreča na potepanju po Evropi, Lili pa ravno izve, da je noseča s svojim »lubijem« Marsom. Glavanova počasi vpeljuje družbenokritične elemente: Alja začne inštruirati osnovnošolca Senada in prvič sreča globoko revščino, ki jo privzdignjeno popiše v slogu socialnega realizma. Zanimati jo začnejo socialne pravice, poveže se z Rogovimi aktivisti ter tako v roman pripusti tudi problematiko izbrisanih. Sočasno se prek Marsa, Lilijinega fanta, ki pripada skupini obritoglavcev, predstavi ideologija neofašizma in nacionalne čistosti, ki jo Lili nekritično podpira. Z organizacijo demonstracij proti kršenju pravic manjšin in z organizacijo protidemonstracij za pravice »normalnih« Slovencev se oba svetova končno srečata, a srečanje tako radikalno nasprotujočih si sil se ne more končati drugače kot tragično.
Glavanova jasno sporoča svoje vrednote, obenem pa si prizadeva, da ne bi demonizirala ali idealizirala ne ene ne druge strani. Aljina zgodba o toleranci in človekovih pravicah je tako tudi zgodba o mladostni prevzetnosti in sebičnem altruizmu privilegirancev, ki ponujajo pomoč brez pravega razumevanja drugega, s ciljem lastnega zadovoljstva in moralnega samozadoščenja. Lik Marsa je na tej točki izjemno funkcionalen, saj avtorici pomaga, da se ogne pretirani stereotipizaciji skupine, ki je sama očitno ne podpira. Mars je zgrajen kot pozitivna, a tragična osebnost – je predan, skrben in nežen človek, ki preživlja bolno mater in opravlja ponižujoča fizična dela. Ideologija slovenske »čistosti«, trdega dela in poštenosti, ki naj bi jih ogrožali priseljenci, je edini način pozitivne samoidentifikacije, ki ga pozna. A Mars ne more dojeti ironije, da svoj bes usmerja ravno proti tistim, ki so enako bedni, revni in ponižani kot on sam. Roman je tako skeptičen do nacionalne identitete, a gotovo spodbuja razredno ozaveščenost, ki bo različnim Marsom in Nihadom dovolila, da se prepoznajo kot enaki in morda tudi združijo ter obrnejo proti skupnim zatiralcem.
