Konflikt med zavojevalci – nadmočnim nemštvom – in zgolj obrambnim slovenstvom je morda v metafori lahko pogojno tudi aktualen. Pri tem reflektorji – popolnoma brez rekvizitov ali glasbe, ki bi bila igralcem v oporo – razgaljajo vertikalo in prazno obnebje, ki ostaja neusmiljeno gluho za »prošnje poganske Slovenov«. Prav gotovo gre v sodobnem intermedijskem razkošju tako imenovanega kibernetičnega stroja gledališča za uprizoritveno tvegano potezo. Ponuja nam možnost, da preverimo učinkovanje (statičnega) teatra besede in idej, katerega glasnik so mizanscensko ustoličeni igralci z zgolj skromnim naborom iz arzenala premikov. Lahko bi rekli, da de Brea odrski učinek pravzaprav popolnoma prepusti Tugomerju samemu, pa tudi Levstikovemu impulzu (z odlomki iz priredbe Bratka Krefta in v priredbi Žanine Mirčevske).
A čemu? Če špekuliramo: tudi Levstik se je posvetil umetelnemu konstruiranju »staroslovenščine« v dokaz obstojnosti narodovega (jezika) ter daljnosežnosti razvijanja njegovih korenin. Podobno lahko aktualno uprizoritev (ironično) beremo kot eksperiment s tradicijo in našo lastno preteklostjo. V trenutku, ko sodobnik trči na nenavadno pokončno in plemenito držo akterjev ter osebno zastavitev življenja in smrti voditeljev za dobro skupnosti, na njihovo predanost in odgovornost, postaja vedno bolj aktualno vprašanje, kaj nas s Tugomerjem danes ločuje in zakaj.
Tak je izkupiček, če gledamo na Tugomerja skozi naklonjeno prizmo zanimivega eksperimenta in odrsko redkega fenomena. Tudi vprašanje samobitnosti narodnostnega, ki ga izpostavlja besedilo, danes, v času globalizacije, vodi v spet drugačne nerazrešene debate, navsezadnje tudi okrog pozicije narodnega gledališča. Vsekakor pa je osrednji fokus, ki se hočeš nočeš vzpostavi okoli Tugomerja, osebni odnos gledalca do predstave (glede na njegov okus in hipno koncentracijo), zlasti ko mu zna biti v predstavi vse od estetike do vsebine nekako tuje, nedomače; ko ostaja od svojih virov in zgodovine (Polabskih Slovanov) nekako odrezan.
Celoti je kljub estetskemu šoku treba priznati nenavadno intenzivnost medsebojnega polaganja potez, strateško vlečenje in igralsko bojevitost, ki je položena zgolj v besede, srepe poglede, medsebojna merjenja (Tugomer Branka Šturbeja je vendar tudi nekoliko miselno »vpotegnjen«). V siloviti mladostni energiji in jasnih misli kot Bojan, zvesta senca Tugomerjeva, preseneti Klemen Slakonja, na drugi strani pa nepopustljivo goni svoj prav Mestislav Valterja Dragana, ki s Tugomerjem razpira rane v večno razprtost Slovenov.
Pri de Brei kljub čistemu minimalizmu seveda ne gre brez grobega fizičnega reza v goloto predstave. Učinek masakriranja nedolžnosti je dosežen (prav nič metaforično) z Gregorjem Bakovićem kot samobitnim grbavcem Spitignevom, ki banalno zamahne kar z rabeljsko motiko nad Tugomerjevo (samo)žrtveniško glavo in se nato »polasti« še njegove ponosne sestre, Maše Derganc kot Grozdane. Vrhunec v igri pa je gotovo sklepno dejanje Silve Čušin kot Tugomerjeve »stare majke«, ki med zagrebanjem mrličev doneče prekolne razdejalce.
