Prekletstvo nafte za dvoglavega ruskega orla

Medtem ko so Grčiji potrdili vnovično pomoč v višini 1,8 milijarde evrov, pa vlagateljev ni razveselila Evropska centralna banka, ki na zasedanju prejšnji teden ni napovedala dodatnih ohlapnih denarnih politik, predvsem v smislu nakupa državnih obveznic. To je botrovalo kratkoročnemu upadu evropskih delnic kot tudi šibkejšemu evru nasproti ameriškemu dolarju, ki je pri 1,2283 dolarja za evro dosegel najnižjo vrednost od sredine leta 2012. V minulem tednu je prav tako prišlo do nadaljnjega upada cene nafte, ki je od vrhunca junija letos (tedaj je cena za sodček znašala 115 dolarjev) padla za več kot štirideset odstotkov. Tako sta ameriška nafta WTI (pri 62,17 dolarjev za sodček) in severnomorski brent (65,52 dolarjev za sodček) dosegla najnižji nivo od leta 2009. Ta razvoj dogodkov gre pripisati več dejavnikom, med drugimi tudi upočasnjenemu okrevanju evrskega območja (ta je v tretjem četrtletju letošnjega leta dosegal le 0,2-odstotno rast) in Japonske, nižji gospodarski rasti Kitajske, krizi v Iraku in Libiji, sprejemljivosti nižjih cen za zalivske države (Savdska Arabija ima denimo 900 milijard dolarjev rezerv in nizke stroške črpanja nafte) ter prehodu na druge vrste nafte (kot je nafta iz skrilavcev, ponudbo katere so ZDA v zadnjem času zvišale in ustrezno zmanjšale svojo odvisnost od uvoza surove nafte).

Zaradi geopolitičnih trenj, padajočega rublja in naraščajoče inflacije (ta je novembra dosegla 9,3 odstotka) se Rusija vnovič bojuje za finančno stabilnost. Po najhujšem padcu rublja od krize leta 1998 in vnovični intervenciji ruske centralne banke je Putin – živeč v nekem svojem svetu, tako Merklova – valutne trgovce označil za špekulante. Sočasno velja poudariti, da se je Rusija s podobnimi težavami soočala že leta 2008 in 2009 ob izbruhu gospodarske krize, ki je prekinila desetletje izjemne rasti. Nepričakovani kreditni krč je prizadel bančni sektor, gospodarstvo pa je povsem ohromil padec cene nafte. Če stvari postavimo v širši okvir: naravna bogastva v Rusiji so leta 2008 predstavljala kar 80 odstotkov izvoza (od tega nafta in plin 31,6 odstotka leta 2007), pri čemer je decembra 2008 cena za sodček nafte znašala neverjetnih 33,87 dolarja (to je manj kot četrtina najvišje cene za sodček avgusta 2008). Že to nazorno prikazuje, kako dovzeten je ruski tekoči račun plačilne bilance za morebitne spremembe v kapitalskih tokovih kot tudi za morebiten padec cen ruskih izvozov. Recesija v Rusiji je bila resda kratka (trajala je »le« 12 mesecev), a sunkovita, in ruske oblasti so se hitro vrnile k starim miselnim vzorcem.

Neizpodbitno je, da se ruska »putinomika« – tako leta 2008 kot zdaj – preveč opira na naravna bogastva. Namesto tega bi si morala prizadevati za diverzifikacijo razvojnih možnosti in bolj trajnostni model rasti, ki bi slonel na inovaciji, investiranju, razvoju človeškega kapitala, vzpostavitvi pravne države in navsezadnje tudi zmanjšanju korupcije in dohodkovne neenakosti. Že zdaj ima skupina 110 posameznikov (to je 0,00008 odstotka prebivalstva) v lasti 19 odstotkov ruskega bogastva, zgornjih 10 odstotkov najbogatejših Rusov pa nadzoruje 84,8 odstotka bogastva (za primerjavo: v ZDA zgornjih deset odstotkov nadzoruje 74,6 odstotkov bogastva, v Nemčiji 61,7 odstotka ter na Japonskem le 48,5 odstotka).

Prava pot ni nikdar enostavna. Zahod že dolgo časa močno prednjači pred Rusijo in ta ga ne bo ulovila še naslednjih petnajst let, kaj šele da bi se dokopala do nekdanje veličine. Sprememba modela rasti je trenutno edina, ki bi Rusiji pomagala premagati »nizozemsko bolezen« in preprečila stagnacijo, podobno tisti iz časa Brežnjeva.

Preberite zadnje članke