Slovenci veljamo za športno izobražen narod, meni Viki Grošelj in dodaja, da so člani zveze brez dvoma najboljši dokaz tega, saj poleg gibanja, tako pomembnega za človekovo dobro počutje in zdravje, promovirajo še druge pomembne vrednote, kot so potrpežljivost, vztrajnost, predanost, pomoč sočloveku, varovanje in ohranjanje narave. Ena takšnih članic je zagotovo tudi dobitnica svečane listine Marica Okršlar iz Planinskega društva Gorje.
Vsak konec tedna na Dolič in Planiko
Marica prihaja iz znane gorjanske družine Klinar in je od zgodnje mladosti spremljala delo pri obnovi Doma Planika pod Triglavom in Tržaške koče na Doliču. Ob očetu se je dodobra seznanila z vsemi skrivnostmi, ki spremljajo obnovo, vzdrževanje in gradnjo objektov v visokogorju. Ko je leta 1968 prevzela odgovorno delo gospodarice, ji je vse to prišlo zelo prav. Delo gospodarja je bilo v preteklosti, ko še ni bilo prenosnih telefonov in drugih povezav, zahtevno, se začetkov še živo spominja Marica: »Skoraj vsak petek popoldne sem se od doma z avtomobilom odpeljala v dolino Trente, od tam pa se peš odpravila do koče na Doliču. Naslednji dan sem odšla do Planike, v nedeljo pa ponovno do Doliča in v dolino ter preko Vršiča domov. Ničkolikokrat sem prevozila vršiške serpentine,« pripoveduje in poudari: »Le tako sem lahko preverjala, kaj v postojankah, ki ju upravlja naše društvo, potrebujejo za nemoteno oskrbo in delo. Pomembno je, da so bili obiskovalci zadovoljni. V preteklosti smo vse znosili s tovornimi konji, danes je veliko lažje, saj vse, kar potrebujemo, v visokogorje zvozijo helikopterji. Časi tovornih konj so zdaj dokončno minili,« se z nostalgijo spominja dobrih starih časov.
Ljubezen do gora vcepil oče
Pol stoletja Marico pozna tudi Jože Kosmač: »Ljubezen do gora ji je vcepil njen oče, ki je bil dolga leta predsednik planinskega društva v Gorjah. Spominjam se, da jo je zelo zgodaj začel voditi v gore. Pred več kot štirimi desetletji je prevzela vlogo gospodarice in to kot tudi vsa druga prostovoljna dela opravlja s srcem in predanostjo. Malo je takšnih ljudi,« je pripovedoval Jože. »Njena zasluga je, da je na temeljih triglavskega templja zrasla nova stavba pri Domu Planiki, njena zasluga je, da smo zgradili prizidek ob Koči na Doliču. Pri delih je bila vedno tudi prisotna in na kraju samem usmerjala delo.«
Gregor Rupnik iz Bovca nam pove, da je pred desetletji, ob koncu tedna, redno zahajal v Julijce in da je večkrat prespal tudi v Tržaški koči na Doliču. Tam je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja spoznal tudi Marico. »Kadar koli sem prišel na Dolič, vedno je bila tam. Pozneje sem z njo sodeloval tudi kot predsednik bovškega planinskega društva. Pomembno je, da ljubezen do hribov dobiš že v mladosti.«
Z uro v roki po gorskih poteh
Da se vsem preveč mudi, potrdi tudi Marica. »Danes vsi hitijo, gledajo na uro in hočejo priti v enem dnevu na Triglav. Govorijo o časovnih rekordih, nič pa ne vidijo okoli sebe. Vse je eno samo dirkanje. Zjutraj gor, zvečer dol. Pred desetletji smo se v kočah zvečer pogovarjali o tem, kaj smo videli med potjo, si izmenjali izkušnje in se poveselili. Danes ni več tistega pravega tovarištva, ni pozdravljanja. Tujci se razlikujejo od naših planincev. Svoje poti natančno načrtujejo in si vzamejo več časa za oglede,« je prepričana Marica, ki meni, da si je treba za obisk Triglava vzeti vsaj tri dni. »Moja prva hoja v svet Julijcev je bila leta 1948, pri dobrih štirih letih. Oče mi je med potjo pokazal vsako rožico in kaj povedal o njej. Veliko sva se ustavljala, govoril mi je o vrhovih, ki sva jih videla. Petnajstega avgusta pred 66 leti sem bila prvič na Triglavu. Pozneje sem bila na našem očaku še mnogokrat. Nikoli pa teh poti nisem štela.«
