Donedavna so zdravniki takšne težave videvali le pri odraslih. Zdaj zdravljenje potrebuje na desetine slovenskih otrok s preddiabetesom, diagnozo sladkorne bolezni tipa dva pa na novo postavijo pri približno štirih otrocih letno. Slovenija je tudi med rekorderji po deležu pretežkih in debelih otrok. S slabo tretjino dečkov in slabo četrtino deklic, ki se uvrščajo med pretežke ali debele, je po podatkih OECD celo na četrtem mestu na svetu (za Grčijo, Italijo in Novo Zelandijo).
V trenutni razpravi o davku na sladke pijače nismo o tem slišali skoraj nič. Na čelo zagovornikov davka je stopil kmetijski minister Dejan Židan, ki mu je prej nasprotoval, še najpogosteje pa so besedo dobili proizvajalci pijač. Ti bodo razumljivo storili vse, da davka ne bo. Manj razumljivo je, da vlada svojih načrtov ni podkrepila z dovolj glasnimi argumenti stroke, ki je bila davku na sladke pijače praktično enotno naklonjena.
Doslej je bil ta ukrep predvsem projekt zdravstva – zanj so se poleg strokovnjakov zavzemali tako v zdravstveni blagajni kot na ministrstvu za zdravje. Nekdanji minister Gantar je zavzel stališče, da je treba na ta način zbrani denar nameniti preventivi. Tokrat se ministrica za zdravje Milojka Kolar drži ob strani, predlog pa je zato izzvenel kot prozoren poskus polnjenja proračuna na plečih državljanov, ki ne bodo zaradi tega nič bolj zdravi. Kot bi se vlada trudila, da projekt ne bi uspel.
Figa v žepu ne bi bila glede na dogajanja v mandatu pretekle vlade nič nenavadnega. V državnozborskem odboru za zdravstvo so davek na sladke pijače sicer podprli, a je bilo očitno, da so celo znotraj koalicije skrbi industrije veljale več od skrbi za zdravje prebivalcev. Takratni poslanec PS Gašpar Gašpar Mišič je na primer opozarjal, da bi lahko s tovrstnimi davki, če bi jih razširili še na druge panoge, uničili slovensko gospodarstvo. Na koncu je vlada Alenke Bratušek industrijo pomirila tako, da je predlog, namesto da bi se držala obljub in ga dodelala, pospravila v predal.
Stroka pa kratke ne potegne le v Sloveniji. V Bruslju so v vodo padali predlogi o resnejšem omejevanju oglaševanja, prizadevanja za bolj etičen pristop pa je evropska politika prepustila kar samoregulaciji industrije. Poseben dosežek prehranske industrije je tudi, da kljub očitni dolgi roki nikoli ni obveljala za zlobneža. Več nelagodja so zbujali borci za regulacijo nezdravih izdelkov. Farmacevtska industrija, ki si je zaradi spornih prijemov pri trženju že nakopala slab sloves, se lahko samo uči.
Povezavo med uživanjem sladkih pijač in debelostjo je dokazalo veliko študij, med bolj znanimi je nizozemska. Otroci od 4. do 11. leta, ki so jim ob šolski malici postregli sladkano pijačo, so v letu in pol v povprečju pridobili približno kilogram več od vrstnikov, ki so pili napitek brez dodanega sladkorja. Ravno otroci in mladostniki so najbolj zvesti ljubitelji sladkanih pijač, uživajo pa jih drugače od prejšnjih generacij mladih. Kozarec napitka s sadnim okusom ali šumeče pijače ni več le priboljšek, ampak glavna tekočina, s katero se odžejajo. Raziskava ljubljanske Pediatrične klinike je pokazala, da sladkane pijače pri slovenskih dečkih zajemajo že 44 odstotkov vsega, kar popijejo. Po podatkih mednarodnega raziskovalnega projekta HBSC slovenski petnajstletniki sladkane pijače uživajo pogosteje kot njihovi vrstniki v preostalih 38 državah, vključenih v raziskavo.
Očiten zaključek, da sta pretirano uživanje sladkih pijač in otroška debelost v Sloveniji zelo hud problem, bi moral pripeljati do ukrepanja. Da cena izdelka vpliva na navade potrošnikov, potrjujejo učinki rasti trošarin pri cigaretah. V prvih devetih mesecih je bilo v Sloveniji po ocenah ministrstva za finance prodanih za sedem odstotkov manj cigaret kot v primerljivem obdobju lani. Da se prodaja sladkih pijač z obdavčitvijo podobno znižuje, je znano tudi njihovim proizvajalcem. Ljudje jih bodo še naprej kupovali, a bodo pri tem zmernejši.
Prof. dr. Tadej Battelino z ljubljanske Pediatrične klinike je prepričan, da gredo zasluge za priljubljenost teh pijač delno tudi nizki ceni. »Debelost otrok je problem zlasti v družinah, kjer starši otroku težko kupijo kaj drugega, zato mu kupujejo sladke stvari.« Poleg tega so živilska podjetja za okus potrošnikov doslej tekmovala z vse višjim deležem sladkorja. Današnje pijače, ki so všeč otrokom, so tako slajše od tistih izpred desetletij. »Hvalijo se z več sadja, a je več predvsem sladkorja. Vse to deluje zelo utečeno, podprto je s psihologi, zato mora v sedanje stanje poseči država. Lahko lakonično rečemo, naj se ljudje odločajo sami, a odločili se bodo v svojo škodo,« je opozoril. Še tako utemeljeni nasveti stroke težko tekmujejo z industrijo, ki v večanje priljubljenosti svojih izdelkov vlaga ogromno denarja.
Proizvajalci sladkih pijač v teh dneh grozijo z ustavitvijo investicij, odpuščanjem in zapiranjem podjetij. V ambulantah, kjer vsak dan vidijo, kako težko je debelega otroka obvarovati pred desetletji kroničnih težav, ne morejo mahati z zapiranjem vrat. Čeprav se je vlada omejevanja porabe sladkih pijač lotila diletantsko, bi bilo še huje, če bi ponovno obveljala premoč živilcev. Davka na sladke pijače ni treba umikati, še vedno pa ga je mogoče usmeriti bolje. Denar za preventivo je dobrodošel, pa čeprav ga priskrbijo cincavi politiki.
