Kljub temu da so dosegli vrsto uspehov v mednarodnem merilu, je za slovenske telovadce sodobna specializirana športna dvorana že vsaj 40 let neizpolnjena želja. »Če pogledamo samo sosede Hrvate, si lahko zakrijemo obraz,« poudarja predsednik Gimnastične zveze Slovenije Ivan Levak in nadalje opiše, da danes mladi telovadni upi trenirajo po vsej prestolnici: »Za treninge najemamo prostore, kjer pač dobimo prostor. Največ v Šiški od Športnega društva Gib, kjer se prilagajamo drugim, ki tam trenirajo, ampak to je kar težko, ker trening posameznih orodij zahteva velike površine.« V preskoku je za normalno izvedbo potreben ogromen zalet, ki ga zdaj v nekaterih telovadnicah jemljejo prehodi, dvorišča, stranišča, drugo je neprimerna višina stropov za izvajanje elementov na drogu. Tudi šampion Aljaž Pegan v svoji telovadnici ni mogel izvajati svojega elementa, pove Levak.
Vprašljivi evropski milijoni
Ne glede na neugodne razmere so telovadci uspešni. Za poletne olimpijske igre leta 2016 v Riu de Janeiru imajo odobrena že tri mesta. Toda rezultati niso edino merilo v športu, je realen Levak: »Marsikateri starši, ko se odločajo, kam bi vpisali otroka, pridejo v telovadnico in so zgroženi nad razmerami. Poleg tega je gimnastika garaški šport in vaditelji enostavno ostanejo brez argumentov, da bi jih prepričali, ker so drugi športi tudi ekonomsko privlačnejši.«
Boljše gimnastične čase je obetala ideja o sodobnem centru za razvoj slovenske gimnastike, ki se je pojavila že leta 2005, ko sta slovenska telovadca Aljaž Pegan in Mitja Petkovšek v Avstraliji postala svetovna prvaka, a je ta projekt že od takrat na turbulentni poti.
Po razpadu javno-zasebnega partnerstva ga je lani prevzela Mestna občina Ljubljana, ki se je odločila, da bo projekt speljala sama, če bo uspešna pri pridobivanju evropskih sredstev. Aprila so jim odobrili 7,13 milijona evrov, vendar da bi dolgo pričakovano naložbo pokrili z evropskimi milijoni, mora Mestna občina Ljubljana uloviti v razpisu določene roke. Glede na to, da včeraj ni izbrala izvajalca del, so se dvomi o tem, da bodo telovadci v centru vadili že prihodnje leto, močno okrepili.
Reference pri gradnji javnih stavb
Letošnje leto je verjetno odločilno za nacionalni gimnastični center, in kot se pošali predsednik Gimnastične zveze Slovenije Ivan Levak, tako daleč ni še nikoli prišlo. Na javno naročilo za izvedbo gradbeno-obrtniških del, instalacijskih del, dobavo in montažo notranje opreme, ki ga je Šport Ljubljana zaradi zapletov pri prenosu dokumentacije od nekdanjega zasebnega partnerja Gimnastične zveze Slovenije objavil šele 17. oktobra, se je včeraj tik pred iztekom roka odzvalo šest ponudnikov. Kljub morju pripomb k razpisni dokumentaciji in vztrajnim zavrnitvam za podaljšanje roka oddaje ponudbe se jim je uspelo pripraviti v podjetjih Lesnina MG oprema, GPK, Kostak Krško, Gorenje projekt, Makro 5 gradnje in CGP, vendar nihče od njihovih predstavnikov ni izvedel, kje na cenovni lestvici so pristali, saj je naročnik ustavil postopek. Ker podjetje SGP Pomgrad zahteva revizijo dokumentacije, so se odločili, da je najbolj pošteno, da ponudbe ostanejo neznane do odločitve državne revizijske komisije.
Po prvotnem načrtu, da bi pogodbo z izvajalcem del sklenili naslednji mesec in ga hitro uvedli v delo, bi izpolnili pogoje iz razpisa, na katerem jim je ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport dodelilo 7,13 milijona evrov. Posledično bi bilo lažje ujeti tudi končni rok 15. avgusta 2015, ko mora biti objekt popolnoma končan, oziroma Šport Ljubljana je v razpisni dokumentaciji določil, da mora biti uporabno dovoljenje izdano najkasneje do 30. avgusta 2015, vlogo pa mora podjetje vložiti že vsaj dva meseca prej. Zainteresirani so v zvezi s tem ugovarjali, da roki niso realni, saj je treba upoštevati zimske vremenske razmere, poleg tega pa ne morejo vplivati na delo birokratske mašinerije, da bo ta dejansko izdala potrebna dovoljenja v dveh mesecih.
Še ena Hala Tivoli?
Vložitev revizijskega zahtevka so sicer v vprašanjih o javnem naročilu obljubljali mnogi kandidati. Največ pomislekov so imeli o diskriminatornosti in nezakonitosti referenčnih pogojev za gradnjo predvidoma 11,8 milijona evrov vrednega objekta na območju Športnega parka Svoboda med Gerbičevo in Koprsko ulico. Šport Ljubljana je popustil pri referencah odgovornih vodij del in zmanjšal nekatere zahteve. Gradbince pa je najbolj zmotil pogoj – pri katerem je naročnik vztrajal kljub opozorilom –, da morajo priložiti referenčno listo z najmanj dvema uspešno izvedenima gradnjama, vrednima najmanj pet milijonov evrov, za kateri je bilo uporabno dovoljenje izdano po 1. januarju 2009, in najbolj ključno, da gre za stavbo javne uprave. Kot so zapisali, je to nesmiselno, in priložili odločitev o podobnem primeru, v katerem je državna revizijska komisija ugotovila, da ni prepričljivih argumentov, da bi kandidati na tak način izkazali tehnično sposobnost za gradnjo.
Čeprav smo bili že pred sklepnim dejanjem, je torej zdaj očitno, da občina ne bo počrpala vseh evropskih sredstev. Vsaj nekaj milijonov ji bo znova spolzelo iz rok, če se že ne bo ponovil lanski primer Hale Tivoli, ko je izvajalec del na koncu vseeno ocenil, da so občinarji določili prekratek rok za izvedbo in je po vodi splaval dober milijon evrov iz evropskega mošnjička. Eno prošnjo za podaljšanje roka so jim na ministrstvu že zavrnili, o tem, ali bodo še vztrajali in kakšna bo prihodnost projekta, pa bosta verjetno pretehtala mnenje državne revizijske komisije in čas, ki ga bodo zanj potrebovali.
