Tekmovalec iz Mote pri Ljutomeru se bo evropskega prvenstva v kikboksu, ki ga je minuli teden gostila štajerska prestolnica, spominjal z grenko-sladkimi občutki. Osvojil je drugo mesto, a z malo več sreče in manj zaletavosti bi lahko postal tudi evropski prvak. »V zadnji rundi me je publika dvignila in sem sklenil na polno napasti. Nasprotnik je odgovoril z udarcem z nogo in osvojil točko, kar je bilo ravno dovolj, da je zmagal. Zagotovo sem preveč tvegal, saj sem imel zmago v žepu. Še sam ne vem, zakaj sem napadel, a tako pač je,« se dvoboja spominja David Žibrat, ki pa v porazu vidi tudi pozitivne plati, saj pravi, da je bil dvoboj zanj dobra šola.
Kljub temu 24-letnik sezone še zdaleč ne more oceniti za neuspešno. Letos je postal državni prvak v dveh kategorijah, na mednarodnem prizorišču pa je slavil na največjem turnirju na svetu Irish Open, kjer je nastopilo več kot 3000 tekmovalcev, kot tudi v svetovnem pokalu Best Fighter v italijanskem Lignanu. »Z napredkom sem lahko zelo zadovoljen. Res je, da me je tokrat napaka stala naslov evropskega prvaka, a imam časa še na pretek. Sezona je bila najuspešnejša doslej. Dobil sem prav vse tekme, razen tiste v svetovnem pokalu v Avstriji, ko sem bil drugi,« se pohvali Žibrat, ki največ zaslug za doseženo pripisuje svojemu trenerju, večkratnemu evropskemu in svetovnemu prvaku v kikboksu Tomažu Baradi.
Kot pravi Prlek, so dosedanji rezultati dobra popotnica za prihodnost, od katere si obeta veliko. »Imam svoje cilje. Želim postati najboljši v Evropi in na svetu. Kdaj se bo to zgodilo, ne vem, a sem prepričan, da mi bo uspelo. Motivacije mi ne manjka, ob sebi pa imam pravega človeka, da postanem najboljši,« trdi Žibrat, ki ga odlikujejo moč, dobra kondicijska pripravljenost in boksarska tehnika. Prav zaradi svojih boksarskih sposobnosti je v preteklosti kot sparing partner na pomoč priskočil tudi Dejanu Zavcu. »Ob pravem času sem bil na pravem mestu in me je povabil na trening. Svoje delo sem odlično opravil in si prislužil pohvale Dejanovega trenerja Dirka Dzemskija, kar je bilo zame velika spodbuda.«
Žibrat med soborci uživa sloves kolegialnega tekmovalca, saj jim je v prostem času vselej pripravljen priskočiti na pomoč. »Pomagati drugim mi je v veliko veselje. Tega je pri nas in drugod premalo, a se klubi, kar se tiče tega, vse pogosteje združujejo, kar se mi zdi edino pravilno,« ocenjuje športnik, ki veliko dela tudi s podmladkom. »Čas za mlade, perspektivne tekmovalce si vselej rad vzamem. Veliko mi pomeni, da lahko svoje znanje prenašam nanje.«
Če bi dejali, da je glede na pretekle in sedanje uspehe slovenskih tekmovalcev kikboks še vedno v senci drugih športov, se ne bi prav veliko zmotili. Temu pritrjuje tudi Žibrat, ki pravi, da imamo Slovenci o kikboksu nemalokrat napačno predstavo. »Z vidika laika se morda zdi, kot da se tekmovalci med seboj brezglavo pretepajo. Podobno je mislila tudi moja mama, ki me je v Mariboru prvič prišla pogledat, a bila nato navdušena. Šport vključuje veliko taktike in premišljevanja, o čemer so se lahko številni prepričali tudi v Mariboru.«
