Prva, originalna angleška različica filma o ugrabitvi otroka je bila posneta leta 1934, režiral jo je Alfred Hitchcock, ki je seveda posnel tudi ameriško oziroma hollywoodsko priredbo dvaindvajset let kasneje. O obeh filmih so se in se še vedno krešejo mnenja, splošno mnenje pa je, da je angleška verzija bolj prefinjena, ameriška pa bolj groba. Pravijo tudi, da je v prvi različici glavni junak, Anglež Bob Lawrence (Leslie Banks), ki mu ugrabijo otroka, človek, ki nadzira položaj, v katerem se je znašel. Za ameriško verzijo velja nasprotno: Benjamin McKenna (James Stewart) je človek, ki ne nadzira dogodkov. Nekateri menijo, da je režiser v priredbi iz leta 1956 zgolj izkoriščal nekatere nove tehnične možnosti, ki jih v Angliji še ni imel, Hitchcock pa je svoj vohunski triler videl takole: »Prvi film je delo nadarjenega amaterja, drugega pa je posnel profesionalec.« Druga verzija je bila tudi finančno zelo uspešna, morda zato, ker je popevka, ki se v filmu ves čas ponavlja, osvojila lestvice in oskarja; Doris Day je igrala glavno žensko vlogo in pela Que Sera, Sera (Whatever Will Be, Will Be).
Nemški režiser Werner Herzog je predelal ali, kot je izjavil, reinterpretiral nemško grozljivko iz leta 1921 Nosferatu, eine Symphonie des Grauens, ki jo je režiral F. W. Murnau. Original diši po Drakuli, a ker niso dobili pravic za snemanje po originalni knjigi, se niso hoteli držati predloge. Več kot petdeset let kasneje so Herzogov film predvajali v dveh verzijah, v angleščini in nemščini. Novi film je bliže Stokerjevi knjigi, vampir (Klaus Kinski) pa je tako kot v nemem filmu bolj podoben podgani kot romantiziranemu grofu iz Transilvanije.
Martin Scorsese je s filmom dokazal, da je mogoče s predelavo ne samo dobro zaslužiti, ampak tudi pobrati veliko nagrad. Leta 2007 je z Dvojno igro osvojil štiri oskarje, tudi tista za najboljši film in režijo. Pa še kakih 200 milijonov dolarjev so zaslužili. Manj uspešen je bil leta 2002 hongkonški original Notranje zadeve, ki je komaj pokril stroške, pa tudi v ožji krog nominirancev za oskarja se ni prebil. Oba filma sta policijski kriminalki, razlika je v igralski ekipi: pri Scorseseju igrajo Jack Nicholson, Leonardo DiCaprio, Matt Damon, Mark Wahlberg…
Ko pri Dvojni igri omenjamo transkulturne razlike pri predelavah med azijskim in ameriškim filmom, ne moremo mimo filma Jodžimbo, ki ga je leta 1961 posnel japonski genij Akira Kurosava. Čeprav v japonskem filmu dela red samuraj (Toširo Mifune), v italijansko-ameriškem pa revolveraš (Clint Eastwood), je podobnosti veliko, a jih Sergio Leone ni hotel obešati na veliki zvon. Podobno so Američani pred tem predelali tudi Kurosavovih Sedem samurajev, ameriški naslov je bil Veličastnih sedem.
John Carpenter, ki je v sedemdesetih in osemdesetih zaslovel predvsem s svojimi grozljivkami in znanstvenofantastičnimi filmi, se je lotil predelave klasike Christiana Nybyja iz leta 1951. Zgodba o delavcih na osamljeni raziskovalni postaji na Antarktiki, ki jih napade zahrbtni stvor z drugega planeta, ki lahko spreminja obliko v katerokoli človeško ali živalsko, je za večino kritikov boljša od originala – na razpolago ima barve in mnoge efekte, ki jih v petdesetih še ni bilo. Leta 2012 so posneli tudi film o stvoru, ki se časovno dogaja pred Carpenterjevim.
Četudi se dogaja v Chicagu, v času največjih mafijskih pobojev, film Billyja Wilderja temelji na scenariju za francosko komedijo Fanfare d'Amour iz leta 1935 in nemško komedijo Fanfaren der Liebe iz leta 1951. Pomembna razlika je v tem, da je v nemški komediji več petja in plesa pa nobenih gangsterjev. Francosko-nemške korenine filma pa kritikov v ZDA niso motile, da ne bi filma z Marilyn Monroe, Jackom Lemmonom in Tonyjem Curtisom razglasili za najboljšo komedijo vseh časov.
Film o znanstveniku (Jeff Goldblum), ki se počasi spreminja v muho, je posnel David Cronenberg. Predhodnik je bil razmeroma nepomemben film z istim naslovom iz leta 1958, ki pa je presenetljivo prepričal tako kritike kot ljudstvo. Po prvem so posneli še dve nadaljevanji in zanimivo – tudi po Muhi iz leta 1986 so posneli nadaljevanje. Mnogi so v moderni različici filma videli vzporednice z epidemijo aidsa. Muha velja za enega najboljših filmov in eno od 25 najboljših grozljivk vseh časov. Zaslužil je več kot 40 milijonov dolarjev.
Legendarna brata Joel in Ethan Cohen sta bila za vestern, v katerem dva šerifa in hči ubitega preganjajo morilca, nominirana kar za deset oskarjev. Dobila nista nobenega. Bog ve kaj je zmotilo žirijo, morda dejstvo, da je bil originalni film posnet že leta 1969. Takrat je vlogo enookega šerifa Cogburna namesto Jeffa Bridgesa igral kdo drug kot John Wayne, ki je za vlogo dobil tako zlati globus kot oskarja. Kljub slabemu odzivu pri oskarjih je sodobna različica Pravega poguma prinesla več kot 200 milijonov dolarjev dobička.
Epski film o kubanskem gangsterju, ki zgradi svoj imperij z mamili na Floridi, je Brianu de Palmi prinesel nominacijo za najslabšega režiserja leta, po drugi strani pa je bil Al Pacino nominiran za zlati globus za glavno vlogo. Ne eden ne drugi nista dobila nagrade. Film pa je dobro zaslužil, tudi zaradi tega, ker je publika želela videti priredbo gangsterske klasike iz leta 1932. Takrat je režiral in produciral Howard Hughes. Za osnovo so postavili roman Armitagea Traila, a se ga niso držali. Bolj sta jih navdihnila lik in delo Ala Caponeja.
Azijska oziroma japonska kinematografija je (poleg Kurosave) zahodu ponudila tudi svoje filmske pošasti. Ravno letos je v kinih na sporedu nova verzija (ameriško-japonska koprodukcija) zgodbe o legendarni (morski) pošasti Gojiri. Gre za obletnico, prvi film so videli v japonskih kinih že leta 1954, potem so jih zaradi silnega uspeha posneli še sedemindvajset. Tokratna različica prinaša kar 108 metrov visoko žival, ki melje vse pred sabo. Film je doslej zaslužil kakih 350 milijonov, prejšnja hollywoodska verzija iz leta 1998 pa (le) 250 milijonov dolarjev.
