S sodbami nekaterih »uglednih pravnikov« o tem vprašanju se, kakor je znano, sicer tudi sam ne strinjam – ni pa mi jasno, zakaj naj bi njihovi (pa tudi moji) pogledi na te probleme morali temeljiti prav na »pravno-ekonomskih« študijah. So še drugi pomembni aspekti, s katerih je treba kritično motriti dogajanje v pravosodju. Sam to počnem že zelo dolgo, še zlasti intenzivno pa, odkar se kot brezplačni zastopnik izbrisanih, prosilcev za azil in drugih »marginalcev« tako rekoč dnevno srečujem z obupno, poudarjam, obupno nekvaliteto nekaterih vej sodstva. O tem teh dvanajst let ne samo pišem tožbe in pritožbe v konkretnih primerih, ampak občasno skušam izkušnje strniti tudi v kakšnem članku v strokovnem tisku, v referatu na strokovnem posvetovanju ipd.

Vse zaman – ne spremeni se skoraj nič. Pri tem sem vedno poudarjal, da gre za kritiko stanja v upravni in deloma še v delovno-socialni veji sodstva (kjer pa sodišča seveda odločajo o še kako pomembnih človekovih pravicah) in da kvaliteto sojenja v kazenskih, civilnih in gospodarskih zadevah, kolikor to poznam, štejem za vsaj solidno, če ne kaj več. Bistveno razliko v kvaliteti si razlagam z negativno selekcijo znotraj sodstva – kazensko in civilno sojenje je »uglednejše« od upravnega in delovno-socialnega, zato praviloma pritegne posameznike z boljšimi sposobnostmi. Plače pa so v vsem sodstvu preslabe, da bi lahko konkurirale z dohodki odvetnikov in pravnikov v gospodarstvu.

Šele ob zadnjih odmevnejših in tudi strokovno zelo zahtevnih kazenskih sojenjih (balkanski bojevnik, tajkunska sojenja, Patria) so prišle za občasne opazovalce na dan tudi nekatere večje slabosti pri kazenskih sojenjih. Nekatere – zaradi strokovne zahtevnosti primerov – še razumljive, »v mejah sprejemljivega« (na primer različne presoje nižjih in višjih instanc o izločanju tujih dokazov ipd.), nekatere pa vsaj zame povsem očitno zunaj teh meja, globoko nesprejemljive in vredne zelo ostre kritike. Katere, tu ne bom ponavljal, ker sem to že javno zapisal. Ker so se te daleč najhujše strokovne, poudarjam, strokovne napake zgodile ravno pri sojenju Janši (in potem še bolj škandalozne pri odvzemanju njegovega poslanskega mandata – o obojem na zadnjo strokovno sodbo sicer še čakamo), seveda ni čudno, če so njegovi politični somišljeniki izgubili glavo in v obrambo svojega voditelja začeli početi stvari, ki ne njemu, ne njim, ne državi kot celoti dolgoročno ne koristijo, ampak močno škodijo.

Toda pri tej »kritiki kritikov« ne smemo biti tako površni in nenačelni, da zmečemo v isti koš povsem dopustna ravnanja, kot so vsakodnevne demonstracije pred sodiščem, ter tista govorjenja in pisanja ob tem, ki pa gredo pravno in etično daleč čez rob (zlasti primitivna zmerjanja posameznih sodnikov, celo zaradi »grehov« njihovih staršev, pa tudi bolj »sofisticirani prijemi«, kot je poskus pavšalnega diskreditiranja sodnikov zaradi njihovih doslej razveljavljenih sodb, namreč brez analize in vrednotenja konkretnih primerov itd.).

Naj se sedaj vrnem k svojemu pristopu h kritiki sodstva. Da ta ni »na ravni gostilniškega kvantanja«, se lahko sam prepriča vsak, ki se potrudi prebrati na primer samo moj zadnji članek na to temo, objavljen pred nekaj tedni v strokovni reviji Pravna praksa z naslovom Ne z ognjem in mečem – s podnaslovom Kako se lotiti hudih slabosti v pravosodju.

Tam sem – med drugim – citiral odlomke iz dveh svojih nedavnih pisem sodnemu svetu, torej organu, katerega ustavna funkcija je skrbeti za kvaliteto sodstva, a ima za to premalo pristojnosti, predvsem pa neustrezno (čeprav kar z ustavo predpisano) sestavo. Večino v njem imajo namreč sodniki – tako sestavljen organ pa ne more učinkovito in prepričljivo delovati kot neodvisen in nepristranski nadzornik kvalitete sodstva v imenu celotne družbe. Na vse moje dosedanje pozive, že nekaj let, vztrajno in dosledno molči. Niti ne odgovori, da nimam prav – preprosto molči.

V zadnjem od teh pisem sem opozoril tudi na to, da kdaj kakšno hudo napako vrhovnega in nižjih sodišč sicer na koncu odpravi vsaj ustavno sodišče, kar je seveda dobro – slabo pa je, da sodbo, kjer kot pritožnik zatrjuješ pet ali deset takih skrajno hudih napak, po »načelu procesne ekonomije« razveljavijo le zaradi ene od njih – in ne zgodi se tako redko, da zadeva čez leto ali dve ponovno priroma na ustavno sodišče, ker nižja sodišča v ponovnem sojenju odpravijo le tisto napako, vse ostale pa mirno ponovijo. Včasih namreč sploh niso sposobna dojeti, kakšne druge hude napake so jim bile že prvič sploh očitane.

Sam jim v takih primerih že skoraj deset let očitam precej več kot le posamezne hude napake (taka se navsezadnje včasih lahko primeri tudi najboljšim!), ampak nekaj mnogo hujšega – neobvladanje temeljnih elementov in metod zakonitega sojenja: subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod pravo pravno normo, odločanja po načelu sorazmernosti, diskrecijskega odločanja, presoje ustavnosti zakonov itd. Kdor teh osnov sojenja ne obvlada, sploh ne bi smel biti sodnik, kaj šele višji ali vrhovni sodnik.

Enega od zgoraj omenjenih »izvirnih grehov« globoko nestrokovnega sojenja sem kot »kapitalno napako«, zaradi katere bi sodba morala takoj pasti, kritiziral tudi pri sodbah Janši. Prispodoba za laike: to je nekako tako, kot če bi kirurg ob težki operaciji vse zelo spretno prerezal in bolno tkivo odstranil, a bi pozabil skrbeti za dotok krvi, za dihanje, za ohranjanje možganske funkcije ipd. Da takih temeljnih pravil svoje stroke ne bi obvladali, pri kirurgih sploh ni mogoče, možni so le občasni spodrsljaji. Pri (nekaterih) višjih in vrhovnih sodnikih pa je žal možno tudi to – neobvladanje temeljnih metod sojenja. S primeri dokazano – a sodni svet ob tem molči. Do neke mere celo razumem, zakaj: ker v takih primerih ni dovolj odstraniti napako, ampak bi bilo treba odstraniti sodnike, ki jo kar naprej ponavljajo – ker sploh ne dojemajo, česa ne znajo. In kaj storiti, če bi se izkazalo, da je takih sodnikov (pre)več?

Zato zelo podpiram namen novega ministra za pravosodje Klemenčiča, da bi pristojnosti in moč sodnega sveta bistveno okrepili. S pripombo: bistveno spremeniti tudi njegov sestav, pa čeprav je za to potrebna tudi sprememba ustave. Kvalitetno delovanje sodstva je preveč pomembno, da ne bi odstranili vseh ovir, ki so temu cilju napoti. Politična lustracija ne rešuje ničesar – nujno izboljšanje kvalitete sojenja je mnogo bolj zapletena naloga.