Vrnili ste se s Kitajske. Se je kakšen stereotip potrdil ali pa se izkazal za nepravilnega?

Na Kitajsko sem šel na hitro, zato prej nisem veliko razmišljal o njej, medtem ko kitajsko zgodovino poznam. Nisem imel pričakovanj. Zelo me je zanimalo, ali bom tam lahko delal ali ne oziroma ali se bom počutil dobro ali ne. To je najbolj pomembno, saj ni denarja, ki bi me zadržal nekje, kjer se ne bi počutil dobro. Zato sem dal vodstvu kluba sam predlog, da se po koncu minule sezone usedemo in vidimo, ali bom želel ostati. Poslušal sem, da Kitajci niso v redu. Toda kogar koli sem srečal, vsi so radi pomagali. Ljudje so zelo topli, odprti, v pozitivnem smislu me spominjajo na Balkan. Težava je le jezik, kajti malo jih govori angleško. Hrana je super, prav tako mesto. Pozitivno sem presenečen.

Kako je trenirati s prevajalcem ob sebi?

Malo čudno. V trenutku je treba prevesti moje besede. Srečo imam, da imam prevajalca, ki je prevajal že drugim trenerjem, zato pozna nogometne izraze. Je pa to ovira. Nekaj osnovnih kitajskih nogometnih izrazov sem se naučil.

Kakšen je kitajski nogomet?

Gre za drugačno kulturo, zato so navade drugačne. Zahteve so po vsem svetu iste, le pristop je drugačen.

Na primer?

Pri nas direktno rečeš igralcu: Janez, tole je treba popraviti. Na Kitajskem pa poveš, da je nekaj narobe, a ne imenuješ igralca. Vsi sicer vedo, da je napako naredil Janez, a se njegovega imena ne omeni.

Posameznika torej naj ne bi izpostavljali.

Ja. Pa tudi odgovornost težje sprejmejo.

Posameznika pa lahko izpostavite, ko ga pohvalite?

Prej.

Kaj ni to podobno slovenski družbi?

Ko vidim družine na ulici z otroki, me zelo spominjajo na Slovence.

Vse to izhaja iz socializma?

Možno. V zgodovinskih knjigah sem spoznal, da na Japonskem vlada hierarhija, enako na Kitajskem. Ogromno stvari je na Japonsko in v Korejo prišlo s Kitajske. Hierarhija je jasna. Ve se, kdo je zgoraj in kdo spodaj. Je pa res, da je socializem do neke mere prinesel uravnilovko. Tako je na Kitajskem hierarhija manj poudarjena kot na Japonskem, a se tudi tukaj točno ve, kje je kdo.

Na katerem mestu ste vi v hierarhiji kluba?

Trener je spoštovan in je takoj za predsednikom. Seveda greš lahko jutri domov. Vendar si, dokler si tam, spoštovan.

V Sloveniji so trenerji manj spoštovani?

Pri nas je odvisno od trenerja, medtem ko si tam spoštovan že po funkciji.

Kako to, da ste potrebovali precej časa, da ste prišli na veliko nogometno sceno? Prej ste vodili manjše slovenske klube.

Začel sem v Novi Gorici kot pomočnik Milana Miklaviča. Sodelovanje z njim je imelo za mojo kariero velik pomen. Normalno je, da tako začneš. Klubov nisem dobival na pladnju, boriti sem se moral sam. Hvala ljudem, ki so me poklicali v klube, a me nikoli nihče ni porival naprej. Moja pot je bila malo daljša, a mislim, da prava. Veliko sem vlagal vase, obiskoval treninge v tujini in podobno. Moram se zahvaliti nogometni zvezi, ki me je imenovala za selektorja do 21 let, čeprav ne vem, kdo se je spomnil name. Ko sem šel na Kitajsko, smo se zelo korektno razšli. Vsakomur lahko pogledam v oči in prav velikim ljudem mi ni treba reči hvala, le tistim, ki so me poklicali, nihče pa me ni nikamor porival.

Ko ste bili selektor mlade reprezentance, je bil viden vaš poseben pristop do mladih nogometašev. Nekdo je nekoč dejal, da imate do njih očetovski odnos.

Veliko se pogovarjam z nogometaši. Če želiš delati z igralcem, ga moraš poznati. Ni dovolj, da veš, kaj se dogaja z njim le dve uri na treningu. Če mu želiš priti bližje in ga spoznati, te mora ceniti. Če želiš, da te ceni, moraš tudi ti njega ceniti. Moraš biti pošten do njega. Vedno se poraja vprašanje, kje je meja. Igra jih le enajst. Kako narediti, da bo tudi 18. zadovoljen?

In kako pristopite do 18. igralca?

Moraš ga spoštovati. Ne zato, da bo dal mir. Ampak zato, ker je tudi on vreden spoštovanja in bo tudi on enkrat igral. Enako je v klubih.

Nogometašu pojasnite, zakaj ne igra?

Vedno. V ekipi je 22 igralcev, 18 jih gre na tekmo, štirje ne. Nekateri trenerji rečejo pomočniku, naj tistim štirim sporoči, da jih ne bo zraven in konec. Jaz funkcioniram drugače. Vsakemu razložim, zakaj ne igra, čeprav to ni lahko. On potem to sprejme ali ne, odločitev pa je moja. Teh stvari ni lahko razlagati. Lažje je brez pojasnila reči, da nekoga ni zraven. Toda vprašanje je, kaj sledi potem.

Ste imeli izkušnjo s kakšnim zelo užaljenim nogometašem?

Sem. Tudi jaz sem igral, vem, da vsak izhaja iz sebe. Toda kje je meja? Če igralec ne igra, se mora vseeno čutiti pomembnega v ekipi.

Včasih, ko nogometaši in trenerji govorijo, kako so najboljši, zna biti to precej moteče.

Ego je velik problem. Če preraste ekipo, ni dobro. Ekipa lahko izpostavi posameznika, posameznik pa ne more rešiti ekipe. Morda na eni tekmi, v daljšem obdobju pa ne. Tega se mora posameznik zavedati. Vedno govorim mi, ne jaz. Niti igralec niti trener ne sme govoriti v prvi osebi ednine. In ni pomembno, ali gre za mlade ali stare igralce.

Je res, da mislite na malenkosti? Na primer, menda poskrbite, da nogometaša, ki zamuja na zbor, počaka kosilo.

Drži. Ampak treba je vedeti, kje je meja, ko se želiš približati igralcu. Meja je tanka in hitro smo lahko že na ti. Trener odloča o tem. Pravila obstajajo. Nihče jih ne sme kršiti, ne glede na to, za koga gre.

Se z nogometaši lahko šalite?

Ja. Ampak se ve, kdaj se dela in kdaj šali. Kdor pravila prekrši, se izloči sam. Enkrat mu prekršek še oprostim, drugič ne več.

Napake tudi sicer oproščate?

Bistveno je, da jo priznaš, da se iz nje nekaj naučiš in je ne ponoviš. Prva napaka ni nikoli problematična, druga pa je.

Se vam zdi, da ste s si s svojim načinom dela pridobili spoštovanje nogometašev?

Ja. Še vedno mi pošljejo sporočila. Se pa najde tudi kakšen nezadovoljen. Ne morejo vsi misliti enako. Ampak spoštujem tudi te. Če ima igralec problem le z menoj in ga prej ni imel z nobenim trenerjem, se zamislim nad sabo, naredim analizo in priznam napako. Če je imel probleme večkrat, pa njemu rečem, naj se malo zamisli nad seboj.

Izkušnje ste pridobivali tudi na drugih področjih. Menda ste delali na ladji.

Kako to veste? Res sem bil na ladji. Bil sem zelo mlad, star 20, 21 let.

Kaj ste se naučili tam?

Hotel sem videti svet. Na koncu sem uvidel, da moram trdo delati.

Kaj ste delali?

Bil sem mornar. Mornarsko življenje je specifično. Na ladji sem bil 13 mesecev, delo je bilo težko. Dalmatinci pravijo: »Hvali morje, drži se obale.«

Kako pa je s stereotipi o mornarjih in ženskah?

Zvečer gredo mornarji lahko le v bar. V opero ali muzej ne morejo. Kam drugam bi lahko šli?

Ste se vklopili v ta način življenja?

Kaj pa vem. Bila je dobra življenjska šola. Vse to se vidi na igrišču. Spoznal sem razmišljanje različnih ljudi.

Zdi se, da ste ljudski človek, da se radi družite. Ste odprtega značaja?

Ja, precej. Tisti, ki me ne poznajo, mislijo, da nisem, kajti gledam malo mrko.

Do drugih kultur?

To pa še posebno. Sprejemam in spoštujem vse.

In jih želite spoznati?

Prav tako. In tudi zgodovino različnih kultur. Vedno sem rad bral knjige. To imam po očetu.

Kaj je bil po poklicu?

Magister farmacije. Bil je širok človek. Doma smo imeli veliko knjig.

Kakšne vas zanimajo?

Zgodovinske. Včasih sem več bral, zdaj manj. To ni v redu. Moral bi si najti čas. Zaradi tega nisem zadovoljen.

Prej ste omenili opero. Z njo imate tudi izkušnje, kajne?

O operi ne bi rad veliko govoril, o tej izkušnji vedo le moji najbližji. A naj bo... Moj dober prijatelj Zdravko Pergar je operni pevec, zdaj v pokoju. Vedno me je zanimalo, kaj se v operi ali teatru dogaja v ozadju. Zanimali so me umetniški krogi. Tako, da sem celo nastopil (smeh). Ampak o tem mi ni prijetno prav veliko govoriti.

Igrali ste stransko vlogo?

Bil sem statist. Ampak so mi prepovedali odpirati usta (smeh). Ravno zdaj se znova nekaj dogaja, a ne vem, če bom do 28. decembra, ko bo predstava, še v Sloveniji. Ampak to so zadeve zame in za moje prijatelje. Kaj več o tem res ne bi rad govoril.

Se o podobnih nenogometnih temah lahko pogovarjate tudi z nogometaši?

Ja, a ne z vsakim. Nekateri so bolj odprti do tega, drugi manj.

Morda sva spet pri stereotipih, tokrat o nogometaših.

Stereotipi o nogometaših so pri nas malo zgrešeni. Včasih, ko sem še igral, sem poslušal, da smo nepismeni in podobno. Takšni stereotipi veljajo le pri nas. Bil sem že marsikje, pa takšnih zadev nisem slišal. A jaz zaradi tega nimam kompleksa.

Zdi se, da imate v sebi nekaj alternativnega.

Imam. To me zanima. Kdaj obiščem tudi Metelkovo. Tudi, ko obiščem druge države, me te stvari zanimajo. Jaz na tak način ne morem živeti, sem pač v drugih sferah, ampak me to življenje zanima. To seveda ne pomeni, da tam visim do jutra in pijem. Takšne kraje iščem tudi na Kitajskem.

Kakšna družba je za vas uspešna?

Tista, ki nima revnih ljudi. Uspešna družba nima ljudi, ki delajo, a si ne morejo ničesar privoščiti. Sem anarhist s fotelja.

Na kaj ste jezni?

Če bi rekel, da me jezi laž, bi bil to kliše, o katerem govorijo vsi. Jezi me, da delavnemu človeku ne dajo niti toliko dostojanstva, da bi otroku lahko plačal malico v šoli. Sistema vrednot ni več. Nogomet je še edina stvar, ki je kolikor toliko poštena. Če si pravi, gre žoga od vratnice v gol, če nisi, gre ven. Morda včasih traja dlje časa, ampak v nogometu na koncu vse pride na svoje mesto.