Vsi otroci si zaslužijo enake možnosti

Pogled na življenje sem zaradi bolezni v družini spremenila že mnogo prej.

Ko sta zbolela mož in starejši sin Rok, se mi je podrl svet. Bila sem prestrašena in dobesedno na tleh. Nisem si znala predstavljati, da bi koga od njiju izgubila. Na srečo sta oba ozdravela in nimata nobenih posledic. Rok je danes že odrasel in ima družino, medtem ko njegova sovrstnica, ki je imela tako kot on redko obliko tumorja, ni imela sreče in je umrla. Ko je bilo najhuje, sem spoznala, da je najpomembnejša v življenju družina in da se ni smiselno obremenjevati z nepomembnimi stvarmi. Bolezen je mojo družino še bolj povezala. Vsi se zavedamo, da je vsak dan dragocen in da si je treba vzeti čas tudi za prijatelje oziroma ljudi, ki jih imaš rad in ti v najtežjih trenutkih nesebično stojijo ob strani.

Mislila sem, da sem pripravljena, vendar je bilo to daleč od resnice. Številne žalostne usode ljudi, ki sem jih spoznala v teh petnajstih letih, so me močno zaznamovale. Nisem si predstavljala, da nekateri otroci tako zelo trpijo. Nikoli ne bom pozabila fanta z mišično distrofijo, ki je bil zaradi tega priklenjen na bolniško posteljo. Z mamo in očimom je živel v hiši, zgrajeni na črno. Na srečo je občina priskočila na pomoč, tako da so se dokumenti uredili, mi pa smo v gledališču organizirali tri predstave, na katerih smo zbirali prostovoljne prispevke za bolnega fanta.

Ker ga zaradi njegovega slabega zdravstvenega stanja nismo mogli peljati v gledališče, smo mu domov pripeljali Modrijane. Narodnozabavno glasbo je namreč oboževal. Nimam besed, s katerimi bi lahko opisala, kako nepopisno srečen je bil. Ko sem opazovala, kako mu pod kisikovo masko žarijo oči, sem bila srečna tudi jaz. Takrat je bil star 21 let. Nekaj let kasneje je žal umrl.

Po mojem mnenju to ni pravilo. Poznam mlado žensko, ki je odraščala v zelo revni družini, vendar je imela srečo, da njeni starši niso bili alkoholiki in da so si želeli, da bi nekoč imela lažje življenje. Res je, da smo ji pomagali in je imela tudi našo štipendijo, vendar je zaradi svoje pridnosti in vztrajnosti diplomirala na fakulteti. Ko je končala srednjo šolo, mi je rekla: »Z vami uspešno končujem gimnazijo.« Ko je diplomirala, mi je spet poslala sporočilo: »Zaradi vas sem končala fakulteto.« Bila sem vesela in ganjena, vendar sem ji takoj odgovorila, da šole ni naredila zaradi moje pomoči in se lahko za vse, kar je v življenju dosegla, zahvali sebi.

Odvzemi otrok so zelo boleči. Gre za dvorezen meč. Prepričana sem, da je prav, če družina ostane skupaj, pa čeprav živi v strahoviti revščini. Bolje je, da jim pomagamo na vse možne načine in omilimo njihovo stisko, kot pa da izgubijo še drug drugega. Kadar gre za nasilje in spolne zlorabe, pa je zadeva seveda drugačna. V takih primerih bi se takoj zavzela za odvzem otroka, vendar je tovrstna kazniva dejanja zelo težko odkriti. Nekoč smo na letovanju odkrili, da so neko dvanajstletno deklico doma spolno zlorabljali. Že prej so obstajali sumi, da je v družini nekaj narobe, vendar za ukrepanje ni bilo dovolj dokazov, dekle pa tudi ni želelo govoriti. Na letovanju je čudoviti vzgojiteljici, po izobrazbi psihologinji, uspelo pridobiti njeno zaupanje. Deklica se je odprla in povedala vse, kar ji je že dolgo ležalo na srcu. Seveda smo takoj ukrepali. Iz letovanja je šla naravnost v rejništvo.

Ja, tudi modrice zaradi pretepanja se lahko razkrijejo. Imeli smo fanta, ki je bil v šoli nemogoč. Nihče ga ni znal obvladati in zato je pedagoginja dvomila, ali bi bilo pametno, da ga vzamemo s sabo na morje. Zaradi prošenj njegove mame, naj mu omogočimo letovanje, smo ga sprejeli, vendar smo mu dali jasno vedeti, da se bo moral držati pravil, sicer bo šel domov. Že prvi dan se je na plaži zdelo, da nekaj ni v redu. Fant, sicer osmošolec, se pod nobenim pogojem ni želel preobleči v kopalke. Njegov vzgojitelj, profesor telovadbe, je sedel k njemu in se z njim na lep, prijazen način pogovoril. Fant mu je čez čas priznal, da ga je oče doma s kablom pretepel in da ima telo polno modric. Takrat je bilo vsem jasno, da je bil nasilen in nemogoč samo zato, ker je strahovito trpel in svojih čustev ni znal pokazati drugače. Deset dni kasneje, ko se je skupina vračala domov, se je zelo težko ločil od svojega vzgojitelja. Slovo je bilo ganljivo. Kaj se zdaj dogaja z njim, ne vem. Družina se je preselila, tako da smo žal izgubili stik.

Res je. Bolelo me je, ko sem videla, da nekateri otroci zelo trpijo in si ne morejo pomagati, če imajo nesposobne, zapite ali nasilne starše. Bolelo me je tudi, kadar so ljudje opletali z jezikom, češ, zakaj smo pomagali temu ali onemu. Niso razumeli, da pomagamo otrokom in da se ne moremo pretvarjati, da ne vidimo, če njihovi starši niso takšni, kot bi morali biti. Vsi otroci morajo imeti enake možnosti. Na srečo smo v Šentjurju tesno povezani s socialnimi delavkami na vseh šentjurskih šolah. One nas opozorijo, kjer so težave in komu bi lahko pomagali. Sami brez njihove pomoči ne bi mogli delati. Ljudje namreč zlepa ne bodo priznali, da so v stiski in potrebujejo pomoč. Mnoge je sram, ker so revni in otrokom nimajo kaj dati za jesti. Po drugi strani pa je kar nekaj takih, ki se znajdejo in znajo potrkati na vsaka vrata. Nekaj dobijo od nas, nekaj od Karitasa, nekaj od Rdečega križa, tako da na koncu kar dobro živijo. Če opazimo, da kdo že namenoma izkorišča javno pomoč, mu damo jasno vedeti, da to ni prav.

V vrtcu je bilo čudovito. Nikjer nisem našla toliko ljubezni in nežnosti kot ravno med otroki, ki se znajo tako prikupno stisniti. Žal pa sem tudi tam srečala otroke, potrebne pomoči. Družini deklice s cerebralno paralizo smo pomagali zgraditi prizidek k hiši. Deklica ima v prizidku svojo sobo, za starše pa je lažje, ker je ni treba več nositi po stopnicah. Res je hudo, kadar so otroci bolni. To je krivica. Nikoli v življenju ne bom pozabila, kako me je bolelo, ko se je štiriletni fantek s cerebralno paralizo stisnil k meni in me vprašal, kdaj bo pa on shodil. Ob takih trenutkih sem resnično besna, kako razvajeni in sebični so nekateri ljudje. Čeprav imajo vsega dovolj in so zdravi, kar naprej nergajo in komplicirajo. Mogoče bi bilo dobro, če bi se vsaj za en dan znašli v koži tega bolnega dečka. Morda bi jim takrat vendarle postalo jasno, da jim nič ne manjka in da je lahko življenje zelo kruto in neizprosno.