Igra o Antikristu, pa naj si avtorji to priznajo ali ne, je v osnovi imela samo en in absolutno razumljiv namen: da bi (nekdanjemu?) cerkvenemu establišmentu zadala klofuto takšne vrste, po kateri bi mu zmanjkalo ciničnega drugega lica. A težava je v tem, da za pristno umetniško klofuto ni dovolj že to, da je »metaforična« – tovrstna angažirana umetnost bi morala proizvesti ustreznik klofute, ne da bi ob tem izgubila samo sebe, vzpostaviti bi morala svoj lasten prostor, ki bi proizvedel učinek klofute, obenem pa bi ustvaril pogoje, da bi tisti, ki nam klofuta primarno ni bila namenjena, uživali (če parafraziramo mainstream Hegla) v »čutnem svétenju klofute«, ne pa v goli odločitvi zanjo in popolnoma postanem razodetju o njeni upravičenosti.
Predstave, v kateri bi samo izvedeli, kaj se je v mariborski nadškofiji »v resnici« dogajalo, mi resnično nismo potrebovali. Vse to že dolgo vemo in čeprav se ta vednost trdovratno upira, da bi jo prevedli v konsekvence (recimo, da bi do nadaljnjega uvedli moratorij na vsako, zares vsako pametovanje Cerkve o družbenih problemih), vse skupaj pač ni nič novega, ni nič, o čemer bi se morali še naprej »pogovarjati«.
In to, navsezadnje, velja tudi za finalno sporočilo predstave – spoznanje, da je resnični Antikrist pravzaprav Kapital, da gonilo finančnih mahinacij ni privatna sprijenost škofov, temveč že njihova vključenost v veliki Sistem, je na papirju namreč prav toliko samoumevno, kolikor s svojo resničnostjo hkrati že zavaja in odvezuje odgovornosti (njih za dejanja, nas za razmislek). Resda so v samem zaključnem preobratu, kjer škofje zapojejo, da so videli pravo božje obličje, da so spoznali pravega boga in da njihove finančne mahinacije torej niso nič drugega kot novi evangelij in actu – da torej tisti, ki so v njihovih dejanjih videli amoralnost, preprosto ne vedo za sodobne koordinate moralnosti –, avtorji sicer podali nastavek nečesa zanimivega. Toda ker je ta teza ostala na ravni domislice, ki se ni znala ali hotela razviti, je ostal vtis, da predstava tudi na tej točki, ko realnosti pride najbliže, dejansko še vedno zgolj caplja za inovativnostjo, ki jo dan za dnem proizvajajo Kapital in njegove (tudi cerkvene) agenture.
Skratka, Igra o Antikristu je postavitev, ki jo uokvirjata dve načeloma dobri domislici (izhodiščna ideja, da sploh nastane, in zaključni obrat) – pa vendar, če ustvarjalci pričakujejo, da je to že dovolj za slavospeve, bi se morali zamisliti. Če odmislimo epizodo, ki bi jo izžvižgali na vsakem kolikor toliko kakovostnem improligaškem dogodku, v kateri bolničarja v navalu sladostrastnega nasilja sleherniku (»Gospodu Novaku«), ki se pojavi iz množice na odru, zapovrstjo odžagata noge, roke in uho (vse le zato, da bi nam odrsko uprizorila resnico varčevalnih »rezov«); če, naprej, odmislimo neposlušljivo petje Petra Ternovška kot dobrega Antona Martina Slomška, ki je bilo morda celo hoteno (češ, Slomšek ne potrebuje opernega celofana, da bi sijal v svoji Dobroti), pa je to konec koncev nepomembno – tudi odsotnost forme v umetnosti potrebuje formo; če nasploh odmislimo neizdelanost izvedbe in se osredotočimo na njeno sporočilno jedro, lahko ugotovimo le eno.
Ta predstava že v osnovi izhaja iz napačne premise, da so Rode, Stres in Štuhec klasični volkovi v ovčjem kožuhu, da se delajo lepe, v resnici pa so grdi, da se kažejo v skromnosti, v resnici pa so polni napuha – in da je potemtakem naša naloga, da jih razkrinkamo. Žal je naloga težja – ker problem večine veljakov slovenske RKC ni v njihovi skriti biti, temveč v tem, da svoj napuh in vse tisto, kar ga običajno spremlja, odkrito kažejo, mora tisti, ki jim želi zadati umetniško klofuto, vedeti, da ne bo dovolj opomin, da bodo za svoje grehe plačali v večnem življenju (kot da bi vrhunski teologi verjeli v pekel, kjer zares »živiš«) in da bodo »umrli, umrli, umrli« (kot je v neskončnost ponavljal plebs na odru).
Za takšno kritiko, v kateri se nezavedna krščanska morala stika s skorajda zloveščim primitivizmom, ima Cerkev vedno pripravljeno drugo lice – in jasno, v taki situaciji je najbolj pripravno najti tretje lice. Kot vemo, je razočaranje ob kritiškem neuspehu proizvedlo eksces Sebastijana Horvata, ki je Zali Dobovšek z Radia Študent v privatni korespondenci prepovedal nadaljnje pisanje o njegovih predstavah in ji zagrozil z (baje zgolj) »metaforično« klofuto.
Ob tem poskusu ekskomunikacije iz občestva, v katerega kritičarka ni nikoli vstopila, se Horvat med drugim vpraša: »Ne razumem, zakaj imajo ljudje takšno slast pisati o stvareh, ki jih ne marajo?« A če to vprašanje aplicira na svoj lastni teatrski angažma, se znajde v zabavnih težavah. Bodisi prizna, da kritičarki odreka nekaj, kar počne sam, bodisi ugotovi, da njegova slast ukvarjanja s katoliško cerkvijo izhaja iz dejstva, da je slovenska Cerkev – prav v tistih diskurzivnih potezah, prav v tisti cinični predrznosti, po kateri slovijo, ko se vtikajo v probleme, ki jih ne zadevajo – objekt njegovega občudovanja.
