Parlamentarna komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti (v nadaljevanju komisija) in vrhovno sodišče ostajata na nasprotnih bregovih. Predsednik vrhovnega sodišča se četrtkove seje komisije ni udeležil, prav tako so jo obstruirali člani iz koalicijskih vrst in Združene levice. Ti so ocenili, da gre pri »zagotavljanju neodvisnega sojenja«, kar naj bi bil namen zasedanja komisije pod vodstvom poslanke Eve Irgl, predvsem za zlorabo pristojnosti komisije in nabiranje političnih točk.
V četrtek je bila na komisiji najpomembnejša točka nastop Radovana Marvina, ki je predsednika vrhovnega sodišča Branka Maslešo domnevno slišal grdo govoriti (s kombinacijo kletvic in hujskaštva) o predsedniku SDS Janezu Janši. Marvinove trditve je Masleša že pred tem zanikal, kot laž jih je označil tudi vrhovni sodnik Aleksej Cvetko, ki je bil v kritičnem času v družbi Masleše. Izkazalo se je še, da sta zakonca Marvin pogosta gosta sodišč, saj imata neporavnane račune s sodstvom, ker sta bila pred leti obsojena zaradi zanemarjanja otroka, v zadnjih letih pa sta imela samo na pravdnem oddelku ljubljanskega okrajnega sodišča več kot 11 različnih postopkov. Šlo naj bi predvsem za (bolj kot ne neuspešno) medsosedsko tožarjenje. Po poročanju Dela sta nekatere svoje sosede pred leti celo obtoževala, da so na silvestrovo pripravljali bombni napad nanju in želeli s pirotehničnimi sredstvi porušiti njuno hišo.
»Izključno akademske narave«
Vrhovno sodišče in komisija za peticije ne najdeta skupnega jezika niti pri raziskavi zaslužnega profesorja ljubljanske univerze in predsednika Zbora za republiko dr. Lovra Šturma, ki v svoji raziskavi razkriva domnevno sistematično kršenje človekovih pravic na slovenskih sodiščih.
Šturmova raziskava še vedno ostaja eden ključnih dokumentov komisije, čeprav so na vrhovnem sodišču opozorili na sporno metodologijo, ki med drugim ugotavlja kršitve pri več sodiščih (442), kot jih v Sloveniji sploh je (66). »Da državni zbor danes razpravlja o tem papirju, je nedopustno,« je na eni izmed prejšnjih sej opozoril tudi pravosodni minister Goran Klemenčič, ki je Šturmovo raziskavo ocenil kot »spisek odločb in številk, ki niso v ničemer ovrednotene ali opredeljene«.
Ker je s svojima slabima dvema stranema vsebinskih ugotovitev in 19 stranmi seznama sodb ustavnega sodišča Šturmova raziskava že na prvi pogled zelo površna, smo za mnenje o njeni akademski vrednosti vprašali tudi rektorat Univerze v Ljubljani, ki je dr. Šturmu podelila častni naziv zaslužnega profesorja, in dekanat ljubljanske pravne fakultete, ki je dr. Šturma za ta naziv predlagala. Dr. Šturm je namreč ob predstavitvi vmesnega poročila svoje raziskave, v katero se je po njegovih besedah poglabljal več mesecev, pred komisijo za peticije poudaril, da jo predstavlja osebno in ne kot predsednik Zbora za republiko ter da je »izključno akademske narave«. Tako na pravni fakulteti (PF) kot tudi na ljubljanski univerzi se od Šturmove raziskave in metodologije distancirajo.
Raziskava ni uradno stališče stroke
»Prof. Šturm že dolgo časa ne sodeluje v pedagoškem in raziskovalnem procesu PF. Njegove raziskave ne morem komentirati, ker je niti ne poznam, niti me posebej ne zanima. Nikakor pa njeni izsledki niso bili nikoli obravnavani na katerem koli organu pravne fakultete, še manj pa ti izsledki pomenijo uradno stališče stroke. Prof. Šturm lahko v duhu akademske svobode opravlja raziskovalno delo po svoji lastni vesti in presoji, seveda pa s tem samostojno prevzema polno odgovornost,« nam je na vprašanje, ali Šturmova raziskava sploh ustreza akademskim kriterijem raziskovalnega dela, odgovoril dekan ljubljanske PF dr. Miha Juhart.
Tudi na sedežu Univerze v Ljubljani, pri kateri dr. Šturm uživa naziv zaslužnega profesorja, niso povezani z njegovo raziskavo, zato o njeni verodostojnosti ne morejo soditi: »Univerza v primeru raziskav, ki niso opravljene na njenih članicah, ne ugotavlja, ali raziskava ustreza akademskim standardom raziskovalnega dela,« nam je sporočila predstavnica univerze Darja Lisjak.
Če se pravna fakulteta in ljubljanska univerza distancirata od Šturmove raziskave, pa ji precej bolj zaupajo v Odboru 2014. Eden izmed najvidnejših aktivistov Aleš Primc redno javno razgalja sodnike, ki so po Šturmovi metodologiji grobo teptali človekove pravice. Tudi Primc sicer še ni naštel vseh 1200 sodnikov (precej več, kot jih je danes sploh zaposlenih), kolikor jih je po Šturmovi oceni zgolj v zadnjih desetih letih kršilo ustavo, je pa na shodih Odbora 2014 javno izpostavil že več posameznih »spornih« sodnikov. Ob tem je nekoliko selektiven, saj je pri razkrivanju izpustil vse tiste sodnike, ki so v zadevi Patria izrazili naklonjeno mnenje obrambi obsojenih.
V sodbah, razveljavljenih na ustavnem sodišču (slovensko ustavno sodišče ugodi 3 odstotkom ustavnih pritožb, nemško pa denimo 2,5 odstotka, kar je povsem primerljivo, vendar Šturm tega v svoji raziskavi ne omenja), se namreč pojavljata tudi Janši naklonjena vrhovna sodnika Marko Šorli in Barbara Zobec – oba celo več kot desetkrat –, ter ustavna sodnika Mitja Deisinger in Jan Zobec – še iz časa, ko sta bila vrhovna sodnika. Aleš Primc nam je pojasnil, da omenjenih sodnikov niso izpostavili, ker je o njih že poročal Dnevnik. »Nima smisla, da ponavljamo za vami,« pravi Primc. Drugače je v primeru Branka Masleše, ki je po Šturmovi metodologiji prav tako med spornimi sodniki. »Ponavljanje za nami« je po mnenju Primca v tem primeru smiselno, saj ga v Odboru 2014 vidijo kot »največjega aktualnega kršitelja človekovih pravic v državi«.
