Mestu je najprej grozil orkan Gonzalo, a največ škode je nato naredil hurikan Cristiano. Portugalski nogometaš je po prvem golu poslušal žvižge in zbadljivke, toda ko je zapustil zelenico, je večina vstala in zaploskala. In to v čast nogometašu, ki je nekoč blestel pri Manchester Unitedu, največjemu rivalu Liverpoola. »Navijači Liverpoola cenimo predanost svojemu klubu, hkrati pa zelo dobro vemo, kaj je dober nogomet. In takšni igri Reala in Ronalda lahko samo čestitaš,« je dejal Robert James Hayes, eden od privržencev Liverpoola.
Navijači Reala so se znali oddolžiti. Nad pristaniškim mestom so bili navdušeni že zaradi gostoljubja mitskega lokala The Cavern Club v središču Liverpoola (v njem so nekoč igrali The Beatles, Queen, The Who, Chuck Berry, Elton John...), po koncu tekme pa so se zahvalili z glasnim vzklikanjem: »Liverpool! Liverpool! Liverpool!« Lep primer, kako se dobro vrača z dobrim.
A kaj pomeni biti navijač Liverpoola, od glave do pet predstavlja Peter Mcgrady, 69-letni taksist, ki ima že 59 let sezonsko vstopnico. »V tem času sem spustil manj kot pet domačih tekem. Vedno sem na tribuni, imam pa tudi svoje parkirno mesto,« je začel pripovedovati. »Videl sem vseh sedem evropskih final Liverpoola. Bil sem na prvem v Rimu in na čudežu v Carigradu, videl pa sem tudi tragediji na stadionu Heysel v Bruslju in na stadionu Hillsborough v Sheffieldu. Edina dobra stvar je, da ni umrl noben moj prijatelj,« je razlagal, nato pa med vožnjo pokazal, kje je nekoč živel nogometaš Javier Mascherano. Mcgrady namreč trdi, da pozna vse hiše, kjer živijo zvezdniki Liverpoola. »Škoda da Mascherano ni več pri Liverpoolu, enako kot Xabi Alonso. Skupaj z Gerradom so bili najboljša zvezna vrsta na svetu,« je hitro obudil spomin na nedavno uspešno generacijo Liverpoola.
Tortilla Reina, špageti Garcia...
Obdobje, ko je v rjavem postindustrijskem mestu zavel španski pridih, morda najbolje pozna španski novinar Guillem Balague, ki v Liverpoolu živi od leta 1991. Kasneje je vzpostavil mnoge tesne povezave v elitnem nogometu. Med drugimi sta njegova zaupnika trener Rafael Benitez in nogometaš Xabi Alonso. »Ko sem prišel, je bila celotna Anglija v veliki krizi po težkih 80. letih. Enako velja za nogometni klub Liverpool, ki je naredil korak naprej šele, ko se je uprl lastni tradiciji in za trenerja prvič pripeljal tujca. Francozu Gerardu Houllierju je uspelo dvigniti klub, kasneje pa je prišel Rafael Benitez in z njim še nekaj španskih nogometašev. Ekipa je postala konkurenčna, navijači pa so kar naenkrat začeli verjeti Benitezu. Navdušil jih je z modernim pristopom in konkurenčnostjo v Evropi,« pravi Balague.
Seznam španskih nogometašev, ki so v zadnjih desetih letih igrali v Liverpoolu, je dolg: Xabi Alonso, Fernando Torres, Pepe Reina, Luis Garcia, Alvaro Arbeloa, Antonio Nunez... »Navijači so jih vzeli za svoje, enako tudi domači igralci. Nekdanji branilec Jamie Carragher ima tako v svoji restavraciji na meniju 'tortila Reina', 'špageti Garcia'... Španija je zdaj del Liverpoola,« je povedal španski novinar, ki sodeluje predvsem z britansko televizijsko postajo Sky Sports in španskim časopisom AS.
Vsi čakajo na vrnitev Beniteza
Glavni španski junak v Liverpoolu ostaja trener Benitez. Nihče ne bo nikoli pozabil, kako je z rdečimi osvojil evropski naslov leta 2005, potem ko se je Liverpool čudežno vrnil po zaostanku z 0:3 ob polčasu proti Milanu. »Vsi navijači čakajo na dan, ko se bo spet vrnil v Liverpool. Mislijo si celo, da sploh nikoli ne bi smel oditi,« je rekel Balague. »A hkrati drži, da se španski nogometaši nikoli niso zares privadili na slabo vreme v Liverpoolu. Izjema sta le Mikel Arteta, ki je igral pri mestnem rivalu Evertonu, in Xabi Alonso. Onadva sta malce drugačna, saj sta prava profesionalca, ki se zavedata, da je kariera nogometaša zelo kratka, zato znata malce potrpeti,« je razlagal. »Toda ko so Španci enkrat prišli na igrišče, so vsi takoj vzljubili klub. Navdušeni so bili nad posebnimi navijači, drugače bi pri Liverpoolu zdržali le kratek čas.«
Guillem Balague je poznan tudi v Sloveniji, saj je avtor knjige o trenerju Josepu Guardioli z naslovom Drugačen način zmagovanja. »Nisem vedel, da je prevedena tudi v slovenščino. Zanimivo,« je bil sprva začuden, da se knjigo bere tudi na sončni strani Alp. »Gre za posebno knjigo iz več razlogov. Z Guardiolo sva govorila le o njegovi zadnji sezoni pri Barceloni. Od njega sem se ogromno naučil. Dokončno sem spoznal, da nogomet ni samo tekma na igrišču, ampak predvsem dogajanje v ozadju. Je pa Guardiola izjemno strasten do svojega poklica, kar je glavni razlog, da je tako uspešen,« je dejal.
Konec lanskega leta je napisal še knjigo o Lionelu Messiju, zdaj pa pripravlja knjigo o Cristianu Ronaldu. »Kdor ju osebno pozna, ve, da je njuno rivalstvo v medijih preveč napihnjeno. Zagotovo nista prijatelja, toda izjemno se spoštujeta. Oba vesta, da potrebujeta drug drugega. Neverjetno je, kako uspeta biti vrhunska iz tedna v teden in to več let zapored. Trenutno smo priče največjemu rivalstvu v zgodovini nogometa, morda celo vsega športa. A še enkrat – čeprav sta rivala, se spoštujeta in cenita,« je pristavil Balague.
Laž v časopisu še vedno boli
Španski vpliv v Liverpoolu je bil v zadnjih letih tako velik, da so ljudje začeli navijati za Španijo in ne za domačo Anglijo. Zakaj? Preprosto zato, ker obilo domačih navijačev Liverpoola sploh nima angleške krvi. »V Liverpoolu živijo številni Irci, Škoti in Valižani. Zaradi lakote so se odselili od doma, Liverpool pa jim je bil najbližje. Liverpool je mala Irska v Angliji,« je znova razlagal navijač Robert James Hayes, potem ko je v sebi že malce predelal poraz z Realom. »Tudi naši nogometaši imajo irsko kri. Carragher in Gerrard sta denimo povsem irska priimka. Skoraj vsak Liverpoolčan ima vsaj kakšnega sorodnika na Irskem,« je rekel. Da njegove besede držijo, dokazuje vsakoletni irski festival v Liverpoolu. Letošnji se je začel ravno včeraj in bo trajal do 2. novembra.
Zaradi priseljencev Liverpoola niso marali niti Angleži. Za njih ima Liverpool podoben predznak, kot ga ima za marsikaterega Slovenca naselje Fužine v Ljubljani. »Mislijo si, da smo neizobraženi, brez denarja in nagnjeni h kriminalu. Kot da smo manjvredni,« se je kar malce jezil Hayes, ki ima tudi sam irske prednike. Kronski dokaz za negativen angleški odnos do Liverpoola je medijsko poročanje o tragediji na stadionu Hillsborough, ki se je dogodila 15. aprila leta 1989. Tedaj je umrlo 96 navijačev Liverpoola, ki so se zadušili v preveliki gneči, 766 pa je bilo poškodovanih. »Oblast v Londonu je krivdo zvalila na navijače Liverpoola. Pri tem jim je pomagala propaganda časopisa The Sun. Angleži so tej zgodbi verjeli, saj si mislijo, da smo divji in nevzgojeni,« je govoril Hayes. »A prav vse je bila prekleta laž. To so v Londonu dobro vedeli, The Sun pa je pisal po navodilih oblasti. V resnici je bila kriva policija, toda za njih je bilo najlažje, da so krivdo zvalili na Liverpool.«
Leta 2012 je uredništvo The Suna priznalo napako, toda v Liverpoolu opravičila niso sprejeli. »Premalo in prepozno,« so odgovorili. Žrtvam se je poklonil tudi tedanji britanski premier Gordon Brown. »Pomembno je, da ljudje razumejo, da navijači Liverpoola niso krivi za dogajanje tisti dan. Prehitro sklepanje je marsikoga zavedlo v napačno presojo,« je rekel. S temi besedami je 96 žrtev dobilo vsaj nekaj miru, še naprej pa se jih spominjajo tudi na tribuni Kop na stadionu Anfield. Liverpool namreč nikoli ne bo hodil sam. Živ ali mrtev.
