Mihael Bučar je svoje življenje posvetil železnici, ki že 168 let povezuje Dunaj in Trst. Kar štirideset let je zbiral predmete, ki so tako ali drugače povezani z južno železnico, in leta 2000 je muzejska zbirka vendarle zaživela. Ker prostor onemogoča, da bi bili razstavljeni prav vsi predmeti in fotografije, ki jih je Bučar v teh letih zbral, se ti menjajo, tako je zbirka dinamična in različna. »Nisem želel, da bi naredili arhiv starih predmetov, ampak da opremimo delovno mesto na železniški postaji, prek katerega obiskovalec vidi, kaj vse je bilo potrebno, da je železniška postaja delovala. Ker sem iz stroke, je res vsak predmet na mestu, potniška blagajna s starimi vozovnicami, omare železniških predpisov…« pravi človek, brez katerega tega muzeja ne bi bilo, in to ne le z zbirateljskega vidika. Prostor, v katerem je muzej, je bil nekoč transportno skladišče za potrebe južne železnice in ko je objekt izgubil svojo osnovno veljavo, so ga hoteli porušiti in na njegovem mestu zgraditi avtobusno postajo. Bučar pa, malce trmast, predvsem pa ponosen na našo slovensko preteklost, se je temu uprl z vsemi štirimi in danes se lahko prav vsi potopimo v svet, ki je davnega leta 1846, ko je tod mimo prvič popeljal vlak, za vedno spremenil te kraje.
Najprej Šentjur, nato Ljubljana
Oče južne železnice je bil posebnež. Carlo Ghega, kot je njegovo rojstno ime, je že pri šestnajstih letih, le eno leto zatem, ko se je vpisal na univerzo v Padovi, postal diplomirani inženir in arhitekt, pri sedemnajstih pa celo doktor matematike. Začel je graditi mostove v okolici Benečije in ker dober glas seže v deveto vas, ga je takratni cesar Ferdinand, ki je že razmišljal o južni železnici, poklical na Dunaj. A še preden je veliki projekt stekel, je Ghega odpotoval v Ameriko na študij gorskih železnic, saj ga je čakal na trasi južne železnice prelaz Semmering, njen najtežavnejši odsek. 587 kilometrov dolga dvotirna proga je bila z vso infrastrukturo zgrajena v zgolj sedemnajstih letih. Na slovenskem ozemlju je bila zgrajena v treh delih, najprej odsek od Gradca do Celja, kjer je bila končna postaja, nato do Ljubljane, tretji del pa do Trsta. Tako se je 2. junija 1846, menda točno ob deseti uri na binkoštno nedeljo, vlak na svoji 135 kilometrov dolgi trasi med Gradcem in Celjem ustavil tudi v Šentjurju. V spomin na ta dogodek stoji še danes pred železniško postajo drevo godovec, ki ga prav tako ne bi bilo več, če ne bi bilo Bučarja in njegovega upora. Habsburžani so namreč poslali iz svojega Schönbrunna tudi sadjarje in povsod, kjer se je vlak ustavil, so posadili drevo. »To je bilo tri leta pred Ljubljano,« ponosno pove Bučar in nadaljuje, »odprtje drugega dela južne železnice je bilo na rojstni dan cesarja Franca Jožefa I., 18. avgusta, ki je bil takrat že eno leto na oblasti. A ker je tisti dan zbolel, se otvoritvene vožnje ni mogel udeležiti. Takrat pa so bili na vlaku zanimivi gostje, maršal Radetzky, Anton Martin Slomšek, ban Jelačić, ki je vstopil na postaji v Zidanem Mostu in nato zlobiral progo Zidani Most–Zagreb–Sisak, ki se je leta 1962 tudi uresničila. Tretji del južne železnice iz Ljubljane do Trsta pa je projektantu napravil veliko sivih las: Primorska in njen kras, stalno pomanjkanje vode, kajti lokomotive brez pare niso delovale, hude zime z burjo in snežnimi zameti ter že na začetku trase Ljubljansko barje, kjer so se tla kar naprej posedala. Zgraditi so morali visoke snegobrane iz kamna, visoke tudi štirideset metrov in več ter napraviti vodna zajetja.«
Na železniški postaji v Šentjurju je 11. julija 1883 izstopil tudi cesar Franc Jožef I., ki je takrat potoval do Miramara v Trstu. Ljudje so prihajali od vsepovsod, da bi videli in pozdravili cesarja, uradno pa ga je pozdravil naš slavni skladatelj Gustav Ipavec, Šentjurčan, ki se je podpisal pod danes že ponarodelo pesem Slovenec sem. Bučar pripoveduje: »Ipavec ga je pozdravil v slovenščini in tudi predgovor je povedal v slovenskem jeziku, na koncu pa so mu zapeli še pesem Slovenec sem. Ko so Francu Jožefu I. vse to prevedli, je hitro skočil nazaj na vlak. Takrat so pač bili takšni časi, da Ipavca niso mogli javno pohvaliti, toda Habsburžani so veliko dali na pokončnost ljudi in kasneje ga je Franc Jožef poklical na Dunaj, mu dal zlati zaslužni križec za krono in ga postavil celo za svojega svetnika. Tistega, ki ga je pred leti pozdravil v slovenščini.«
