Na obrobju Ljubljane je bilo včeraj pozno popoldne zelo pestro. Razlog je bil, da je v Podutiku potekala izredna seja zbora panoge za alpsko smučanje. V zgornjem nadstropju podutiške palače se je zbor panoge soočil z resnostjo položaja, ki ga je predstavil direktor Smučarske zveze Slovenije Jurij Žurej. Izvršilni odbor je ta mesec sprejel sanacijski načrt, ki ga morajo panoge izvajati, alpsko smučanje pa je v takšni krizi, da je možnih zelo veliko scenarijev. Tudi črnih. Zanimivo pri vsem skupaj je, da se tisti, ki vodijo alpsko smučanje, držijo svojih položajev kot startne številke tekmovalcev. Predsednik zbora in odbora ostaja Dušan Gorišek, glavna trenerja Rasto Ažnoh in Klemen Bergant, ki iz preteklosti odlično poznata razmere, zaradi katerih se je alpsko smučanje znašlo v nezavidljivem položaju, pa bosta še naprej glavna trenerja. Čeprav je vsem jasno, da programa, kakršnega so imeli v načrtu, ne bodo izpeljali.
Žurej je bil zelo neomajen. Poslušal je veliko očitkov, a bolj ko je prepričeval slovenske klube o resnosti situacije, bolj se je zdelo, da njegove besede ne pridejo do ušes navzočih. Direktor zveze, ki je znova odlično predstavil trenutni položaj ter dal panogi za alpsko smučanje jasno vedeti, da mora sprejeti sklepe, saj ne bo podpisal niti enega samega dokumenta, s katerim bo odgovarjal za še večje minuse panoge. Epilog več kot štiri ure dolge partije je bil, da bo imel izvršilni odbor znova ogromno dela na naslednji seji, če bo potrdil sklepe, ki jih je sprejel zbor panoge za alpsko smučanje.
Ko je vodja panoge za alpsko smučanje Vlado Makuc predstavljal možnosti, kako izpeljati varčevalne ukrepe, ni skoparil z resnostjo položaja. »Po pogovoru z obema glavnima trenerjema smo prišli do številke, ki jo ob pokrivanju vseh preostalih kratkoročnih in dolgoročnih obveznosti potrebujemo do konca sezone. Moški del potrebuje 140 tisočakov, ženki 135, skupaj z mladinskim in otroškim programom pa znaša številka 342.000 evrov. Tega denarja nimamo in moramo sprejeti varčevalne ukrepe,« je uvodoma začel govor Vlado Makuc, ki je v nadaljevanju predstavil najradikalnejše možne ukrepe: »Najradikalnejša možnost je, da razpustimo vse ekipe, odpovemo vse pogodbe. Potem pozovemo tekmovalce, ali so pripravljeni pokriti sezono s svojimi lastnimi stroški. Kasneje pa postavimo trenersko ekipo na podlagi števila samoplačnikov.«
Drugi predlog Makuca je bil manj radikalen. »Lahko odpustimo nekaj trenerjev ter zmanjšamo število tekmovalcev ter jih prisilimo, da gredo na klubsko raven. V takšnem primeru bi imeli 16 tekmovalcev in 14 trenerjev. Svetovni pokal moramo izpeljati, saj imamo obveznost do sponzorjev in medijev. Moramo pa se zavedati tudi tveganja, ki ga predstavljajo omenjeni ukrepi. Prvo je prekinitev pogodb opremljevalcev, saj sta dva z menoj že komunicirala. Zavedati se moramo dolgoročnih posledic, ki se bodo odrazile šele čez nekaj let.«
Vse izrečene besede so bile zaman. Po štirih urah je prišlo na vrsto glasovanje, na katerem je zbor panoge za alpsko smučanje sprejel dva sklepa. Prvi je bil, da vodstvo SZS zagotovi manjkajoča sredstva ter omogoči nemoteno delovanje s premostitvijo. Drugi pa je bil, da zbor pooblasti odbor, da oblikuje skupino, ki bo imela pooblastila in konsenz vodstva smučarske zveze za področje marketinga alpskih disciplin. In to na način, da ne bremeni obstoječih stroškov SZS.
Naslednji udarec pingponga bo konec tega meseca odigral izvršilni odbor SZS. Glede na dogajanje v zadnjih mesecih ne gre pričakovati, da bo prevzel odgovornost rdečih alpskosmučarskih številk.
