Problem je v tem, da ima EU netransparentnost in negativno (samo)selekcijo vgrajeno v same procedure. Imenovanje komisarjev je v prvi vrsti sramota predvsem po načinu, šele potem po rezultatu. Države namreč predlagajo kandidate, (žal večinoma odslužene politike), ne da bi vedele, za kateri resor. Kot bi delali sprejemni izpit na filozofski fakulteti, pa ne bi vedeli, ali na muzikologiji ali na češčini. In to tombolo bo ta teden prisiljena igrati tudi Violeta Bulc.
Ustreznega kandidata torej država praktično ne more predlagati, ker ne ve, za kaj ga sploh predlaga. Najprej se gospod Juncker, ki na položaj predsednika komisije ni bil, kot bi se spodobilo v demokraciji, izvoljen v parlamentu, ampak skuhan na večerji premierjev, s kandidatom pogovori. Ta Homo Universalis, vedež za vse, tako v enem pogovoru ugotovi, ali je kandidat nagnjen k proračunskim nalogam ali šolstvu, ali bi lahko rešil ukrajinsko krizo ali zagnal evropski film. Predvsem pa seveda premetava strankarske kocke – močnim strankam/državam močne resorje, ženskam podpredsedniška mesta, ostalim tolažilne resorje... Demokratičnost? Kompetentnost? Lepo vas prosim.
Ravno zato mi gre »rezoniranje« Alenke Bratušek, ki »je sama kriva, toda…«, pošteno na živce. Nenehno pozablja kronologijo dogodkov, zabrisuje dejstva, »kontekstualizira« in s tem minimalizira svoj greh. A. B. niso mediji nič bolj pribijali na križ, kot so denimo direktorskega samopredlagatelja Gašparja Gašparja Mišiča. Če bi kaj takega naredil Janša po padcu njegove vlade, bi bil vihar stokrat hujši. A. B. je od poraza na volitvah za predsednico stranke naredila toliko napačnih in za državo škodljivih korakov, da ni nikakršnega prostora za »toda«. In takoj ko ji je začelo slabo kazati, je začela podmizno igro z »Jean-Claudom«, ki jo je »edini podpiral od začetka do konca«, kot je v čaršijski maniri sprivatizirane govorice (midva sva na »ti«) priznala v intervjuju za Die Welt. Izigrala je prejšnjo in novo vlado in potem pač dobila enako nizek udarec v odgovor. Takšna je politika. Kjer je treba znati tudi izgubljati, ne pa se po Janševem vzoru zatekati k paranoičnim konstrukcijam zarote kot kak študentek, ki mami joka, da je bil profesor krivičen, pa da ga je bolel zob, pa da je povedal točno isto kot sošolec, pa da… je vseeno padel. Res je, slovenski politiki v parlamentu EU so ji rezali vejo. Neokusno, a nič novega. A začelo se je s tem, da na tej veji sploh ne bi smela sedeti. Problem je, ko si nekdo drzne samega sebe predlagati za položaj, to je pljunek v obraz osnovni dostojnosti in je tudi totalni politični analfabetizem: kako boš predstavnik države, če si proti sebi obrnil celotno staro in novo politično ekipo, KPK in javno mnenje? In problem je seveda to, da razen naklonjenosti »Jean-Clauda« ni imela nobenih kvalifikacij, celo tako osnovnih ne, kot je znanje vsaj treh v Bruslju nujnih jezikov, angleščine, francoščine in nemščine. Pa kako, zaboga, se boš šel načrtovanje energetske politike, o kateri nimaš pojma, če ne boš razumel niti tega, kaj se med seboj, na kavici, brez prevajalcev, pogovarjajo najmočnejši?
So bili med drugimi kandidati enako klavrni, enaki samopredlagatelji, zraven pa še interesno povezani? So, res je. Ampak kaj mi ta resnica pomaga? Kaj naj z njo? Naj torej pristanem na to, da moramo tudi mi sodelovati v tem absurdnem tekmovanju, kdo ima bolj spornega kandidata? Ravno to dokazuje, da smo brez kompasa, da smo miselno zakvačkani v nekem čudnem perverznem užitku ob tem, da smo drugim enaki v slabem, v kompromisarstvu, nenačelnosti, sprotnem prilagajanju standardov. Namesto v njihovem sistematičnem dvigovanju.
Vsa ta godlja pa je samo vidni del iztirjenosti projekta, imenovanega EU. Drugi, nevidni, je tisti, ko »strokovnjaki« v tajnosti pišejo zakone in sporazume z dolgoročnimi posledicami, ki škodujejo ljudem in okolju, koristijo pa kapitalu. Tak kronski primer je skorajšnji medtrgovinski sporazum med ZDA in Kanado ter EU, ki je nastajal v popolni tajnosti. Govorili so sicer o predvidenih milijardah (za koga?), niti besedice pa o nastali socialni, okoljski, zdravstveni in drugi škodi. Šele civilna družba je to tajnost sproblematizirala, na dan pa so prišle vsaj najbolj sporne reči. Danes vemo to: ameriške multinacionalke so si v osnutku arbitražno, zunaj nacionalnih sodišč, zagotovile pravico do odškodnine, če država sprejme zakon, ki bi jim finančno škodoval. Če bi torej Slovenija zakonsko zmanjšala dovoljeno onesnaženje zraka ali vsebnost kemikalij v hrani in s tem prepovedala s klorom ali čim drugim obdelane ameriške kure, bi lahko multinacionalka, ker bi bila ob zaslužek, od nje enostavno izterjala odškodnino. Sporazum torej vnaprej onemogoča omejitve, ki bi jih škodljivim proizvodom postavile vlade, nacionalna suverenost je podrejena kapitalskemu interesu. In kdo je ta tekst sestavil? Američani. Kdo pa nanj pristaja? »Bruseljčani«. Voljeni in nevoljeni.
