Hepatitis C je tihi terorist, ki Evropo ogroža veliko bolj kot Islamska država. Pritajen desetletja se je neopazno širil prek transfuzij (v preteklosti, ko krvi niso testirali), igel, tudi tistih tetovirnih, ran in spolnih odnosov; in bolnik ga praktično ne zazna, tudi desetletja, dokler ne pokaže zob. Ko jih, mori v visokih odstotkih; bolje je reči, da je moril, do izuma novih zdravil. Francoski zdravstveni strokovnjaki so sprva govorili o 2000 bolnih, s skrbnejšim testiranjem se je realna številka dvignila na 200.000. In še narašča. Narašča pa tudi v Sloveniji.
Farmacevtska industrija je realne številke okuženih očitno poznala prej kot vlade, sicer ne bi tako skrbno razvijala novih zdravil. S svojimi cenami (56.000 evrov za trimesečni odmerek za hepatitis C) pa je začela majati državne proračune. Francoska vlada je izračunala, da bi jo to novo zdravljenje, tudi če bi ga omejili na le najbolj bolne, stalo milijardo evrov. Milijarda evrov za eno samo bolezen, le za zdravila, brez vse druge oskrbe, in le za najresnejše primere – ni čudno, da so alarmni zvonci ponoreli.
V razvitem delu Evrope je ni vlade, ki bi si upala na glas reči: Dragi državljani, 2000 ali 200.000 ali dva milijona ljudi bomo morali prepustiti bolezni in smrti, ker je zdravstvena blagajna prazna. Dejstvo je, da marsikoga prepustijo umiranju na mnoge načine, s slabo ali prepočasno pomočjo, z bolj ali manj tiho selekcijo bolnikov, ki jih bodo zdravili z novimi, dragimi zdravili (to se denimo počne pri obolelih z multiplo sklerozo, kjer se med seboj bolniki celo poznajo, vedo, kdo je dobil, kdo je ostal brez zdravila, obsojen na nagli propad). A javno oznaniti, da je država nezmožna zagotoviti zdravljenje velike populacije bolnikov, to bi pokopalo vsako vlado. In tudi to vedo farmacevtske multinacionalke. V tem je njihova moč nad državami.
Problem naročanja zdravil v Sloveniji dobro poznamo že leta. Potem ko so se leta kresala mnenja o nacionalnem naročanju, ki bi moralo biti bolj ekonomično kot bolnišnična, se je to pokazalo za bolj ranljivo, ker so razpisi propadali zaradi nenehnih pritožb neizbranih dobaviteljev. Francija ima nacionalno naročanje, v pogodbah s farmacevtskimi firmami pa ji možnost letne spremembe večletne pogodbe poleg pojava generika omogoča tudi ugotovitev, da zdravila niso dovolj učinkovita. Glede na to, da so postopki za registracijo novih zdravil vse krajši, da si je farmacevtska industrija izborila vse manj obveznih testiranj na vse manjših vzorcih, je logično pričakovati, da je med novimi zdravili tudi vedno več slabih ali neučinkovitih zdravil, z nepredvidenimi stranskimi učinki itn. Toda nedavna odločitev francoske vlade, da obdavči prodajo zdravil za hepatitis C, gre korak dlje: gre za poskus, da se država končno upre pogoltnosti farmacevtske industrije.
Ukrep obdavčitve proizvajalca, ki bo torej prek davčnega obvoda znižal ceno zdravilom in ki bo začel veljati, ko bo letna prodaja zdravila sovaldi presegla 450 milijonov evrov (prihodnje leto pa 700 milijonov), je ukrep v sili, a razkriva, v kako neverjetno podrejenem položaju so tudi tako veliki kupci, kot je Francija. O ceni se sicer pogajajo, a te klavzule so zaupne narave, da ne bi, kot pojasnjujejo, »škodovale proizvajalcem in vplivale na njihov položaj na borzah«. Države torej s tajnostjo ščitijo (tuje) farmacevtske družbe tako, da ne objavijo cen in razlogov za izpogajano znižanje cene, da pustijo njen borzni ugled nedotaknjen, četudi morda zdravilo ni učinkovito; države ščitijo korporacije v svojo škodo in v škodo tistih (manjših) držav, ki morda niso izposlovale znižanja. Tajnost podatkov služi le kapitalu, države peha v finančni zlom. Še huje: Francija si po pravilih EU pri na evropski ravni potrjenih novih zdravilih ne sme izposlovati nižje cene, kot jo imajo v Veliki Britaniji, Italiji, Španiji in Nemčiji. (A nihče denimo ne ve, kakšne cene si izpogajajo nemške bolnišnice, ki jim tajnost koristi.) EU torej za pet največjih porabnic omejuje spodnjo, ne zgornje dovoljene cene. EU deluje kot garant zaslužka farmacevtskih firm. Zakaj države EU ne nastopijo kot enoten kupec, kot najmočnejši kupec na svetu, ki bi lahko prav vsaki farmacevtski multinacionalki postavljal pogoje, namesto da golta njene? Javna razlaga je, da to ni mogoče zaradi različnih zdravstvenih sistemov članic, enako kot EU »ne more« enotno progresivno obdavčiti kapitalskih dobičkov zaradi različnih davčnih sistemov. Resnica je bolj prozaična: farmacija je zelo dobičkonosen posel, kjer denarja za delničarje (med katerimi je ogromno političnih odločevalcev in lobistov) in za podkupnine nikoli ne zmanjka.
