Sindikati, ki so bili še pred nekaj meseci – sicer s stisnjenimi zobmi, a vendarle – že skoraj pripravljeni sprejeti podaljšanje 340 milijonov evrov vrednih ukrepov, postavljajo nove pogoje. Poleg tega, da je zanje Virantov predlog maksimum, na katerega nameravajo pristati, zahtevajo tudi odmrznitev vseh napredovanj, kar naj bi na letni ravni pomenilo med 80 in 100 milijoni evrov. Če temu dodamo še izplačilo druge četrtine tretjega obroka za odpravo plačnih nesorazmerij v višini dodatnih sto milijonov evrov, bi bil v tem primeru učinek varčevalnih ukrepov zmanjšan za več kot polovico.
Za novega finančnega ministra Dušana Mramorja, ki napoveduje restriktivno fiskalno politiko, sprostitev napredovanj zagotovo ne pride v poštev, vprašanje je celo, ali se mu z Virantovim zadnjim predlogom sploh izide račun o 3-odstotnem proračunskem primanjkljaju do konca prihodnjega leta. Čeprav Koprivnikar menda ni naklonjen zniževanju plač in zmanjševanju števila zaposlenih, bo verjetno prisiljen poslušati novega, za zdaj domačega »finančnega upravitelja«. Ob tem naj spomnimo, da je prejšnja vlada lani v osnutku nacionalnega reformnega programa za dosego zavez Bruslju načrtovala kar 5-odstotno znižanje mase plač.
Da gospodarska rast v letošnjem prvem polletju še ne pomeni izhoda iz krize, opozarja tudi gospodarstvo. Po oceni Gospodarske zbornice Slovenije je ta temeljila zlasti na pospešenem črpanju evropskih sredstev za obnovo komunalne infrastrukture in na izvozu. Ker se rast naših najmočnejših trgovskih partneric znižuje, hkrati pa se na vzhodu in jugovzhodu povečujejo geopolitične napetosti, naj bi se z novim letom znova zmanjšala naročila, s tem pa tudi izvoz.
Kako vse to zadovoljivo pojasniti javnim uslužbencem, ne bi smel biti prevelik problem. Argumentu, da so od začetka krize privarčevali že več kot milijardo evrov, lahko vlada zoperstavi prihod »trojke«, prav tako pa jih verjetno ne bo odveč znova spomniti, da je gospodarstvo v tem času izgubilo kar 60.000 delovnih mest, medtem ko se je v javnem sektorju število zaposlenih kljub že več let trajajoči zavezi o 1-odstotnem letnem zmanjševanju zaposlenih celo povečalo.
Čeprav je dogovor o podaljšanju začasnih ukrepov nujen, bo v prihodnje bolj kot o vsakoletnih gasilskih varčevalnih ukrepih treba razmisliti o temeljiti reformi javnega sektorja. Kot ugotavlja tudi novi minister, ta glede na mednarodne primerjave ni preobsežen, zagotovo pa je premalo učinkovit. Poleg ogromnih izgub pri netransparentnih javnih naročilih in številnih drugih nepotrebnih stroških predstavlja verjetno največji problem sedanji okoren in nefleksibilen enotni plačni sistem vsesplošne uravnilovke. Z enim samim vatlom se pač tako različnih dejavnosti ne da meriti.
