Politiki na zahodu so si zastavili cilj zamenjati nevšečno jim oblast sirskega predsednika Bašarja Al Asada (B. Obama: »Assad must go«). Z vsemi sredstvi. Upor v Siriji, kot je v enem izmed televizijskih pogovorov pred časom povedal bivši francoski zunanji minister Roland Dumas in pri tem uporabil pomenljiv izraz »invazija upornikov«, je bil v glavnih mestih zahodnih držav in njihovih zaveznic, tiranij iz Zaliva, pripravljen že nekaj let prej, preden so se v sirskih mestih začele demonstracije.
Kdo so torej uporniki, ki so se zgrnili v Sirijo, da bi zrušili tamkajšnjo oblast, potem ko so jih v bližnjih državah Turčiji, Jordaniji in Združenih arabskih emiratih izurili in do zob oborožili inštruktorji zveze Nato ter pogodbeni izvajalci tipa Blackwater? Demokrati? Marksisti? Ni treba dolgo ugibati, da bi ugotovili njihovo očitno poreklo. Zahod je v boj za svoje interese v Sirijo poslal islamiste. Natančneje, pripadnike mednarodne »svete vojne«, ki jih tudi sicer pogosto uporablja za uresničevanje svojih geopolitičnih ciljev.
Od Al Kaide do IS
Za Sirijo je bil skovan načrt, podoben tistemu v Libiji. Tam je zahod najprej zlorabil resolucijo VS ZN, ki je bila namenjena zaščiti civilistov, ter se, enako kot v primeru Sirije, postavil na stran izurjenih in oboroženih islamističnih upornikov. Prvi človek, ki je prevzel oblast v »osvobojenem« Tripolisu, je bil Abdelhakim Belhadž, pripadnik z Al Kaido povezane skupine Libyan Islamic Fighting Group in veteran vojne v Afganistanu. Njegov prihod na oblast je posledica vojaškega posredovanja zveze Nato proti Gadafiju. In kje je Libija danes? Mar tam ne vlada popoln kaos prav zaradi prizadevanj islamistov za popolno prevlado? S tega zornega kota so absurdna predvidevanja, da IS ne bi bil tako močan, če bi se ZDA z zavezniki že prej odločile za bombardiranje položajev Asadove vojske. Veliko bolj verjetno je, da bi bil v tem primeru IS ali pa kak soroden islamistični poganjek danes blizu predsedniški palači v Damasku ali pa že kar njen novi stanovalec.
ZDA so z istim namenom, kot so ustvarile Al Kaido, na prikrit način botrovale nastanku IS. Al Kaida, ki je bila ustvarjena za boj proti Sovjetom v Afganistanu, je dve desetletji kasneje priskrbela povod za globalno vojno proti terorizmu (ang. GWOT). Takrat je bila Al Kaida še obskurna klika omejenega dometa, GWOT in zahodna invazija na Irak pa sta povzročili, da so se njene podružnice še razširile po svetu. GWOT je kot kača, ki grize svoj rep. Ne le »dolga vojna« (The Long War), kar je njeno drugo, prav tako v Pentagonu skovano ime, pač pa v neskončnost trajajoča klavnica. Najnovejše ameriško bombardiranje položajev IS v Siriji in Iraku je začetek novega kroga vojne proti terorizmu. Striček Sam spet kaznuje otroke, ki so se izmaknili njegovemu nadzoru.
GWOT je nepopisen dobrotnik vojaškoindustrijskega kompleksa ter osvajalske politike ZDA. Darila, ki jih prinaša GWOT, nimajo ne konca ne kraja. Ameriška invazija na Afganistan ni imela namena poraziti Al Kaide. »Dolga vojna« skrbi za neusahljivo rast dobičkov zasebne vojaške in varnostne industrije. Geostrateški razlog ameriškega vstopa v Afganistan pa je njegova lega med nahajališči energentov ter njihovimi velikimi porabniki, hitro rastočimi trgi Indije in Kitajske. Dlje ko v regiji vlada kaos, učinkoviteje je mogoče z mastodonom, kot je vojska ZDA, nadzirati energente in njihove poti, kovati dobičke in držati v šahu največje konkurente na globalnem geopolitičnem zemljevidu. Ozemlje, kjer deluje IS, je tako kot Afganistan del istega, ključnega geostrateškega območja v središču Evrazije. Klasična geostrateška teorija ga imenuje »ozemlje osrčja« in njegov nadzor razume kot nujni in zadostni pogoj svetovne prevlade. Glavni predstavnik klasične geopolitične teorije na zahodu je Zbigniew Brzezinski, svetovalec za nacionalno varnost več predsednikov ZDA. Človek, ki je izumil islamistično past za Sovjete v Afganistanu.
Naloga upornikov v Siriji je zamenjava oblasti v državi, ki kljubuje ameriškim načrtom za nadzor »ozemlja osrčja«. Sirija, Irak in Iran predstavljajo os regionalnega sodelovanja, ki je za ZDA hudo moteča. Poleg povečanega kitajskega uvoza in investicij v iraško naftno industrijo je glavni problem že podpisani projekt za plinovod iz Irana prek Iraka do sredozemske obale v Siriji, ki bi ga – zaradi zavezništva med Sirijo in Rusijo – gradil Gazprom, v prihodnosti pa bi lahko s plinom oskrboval južno ter jugovzhodno Evropo. Dejstvo je, da bi ta plinovod prečkal prav ozemlje, ki ga danes nadzoruje IS. Ni naključje, da je konvoj belih toyotinih pick-upov z do zob oboroženimi pripadniki IS (ki so bili del pomoči, ki jo je »zmernim« upornikom v Siriji prek Turčije, Savdske Arabije in Katarja poslal zahod) nemoteno prečkal puščavo in se podal v »osvobajanje« Iraka. Zasedba drugega največjega iraškega mesta Mosula je bila Isovo darilo ZDA, saj je povzročila padec iraškega premierja Nurija Al Malikija, ki se je bolj kot na bivšega »osvoboditelja« začel naslanjati na Rusijo, Kitajsko in Iran. ZDA so se zganile šele, ko je IS napadel avtonomno območje iraških Kurdov, njihovega največjega zaveznika v Mezopotamiji.
Prikladen izgovor
Naslednja, enako pomembna prioriteta politike ZDA, ki je vplivala na stvarjenje IS, je varnost Izraela. Treba se je vprašati, čemu v zadnjem času kot domine padajo in drsijo v kaos močne arabske, sekularno zasnovane nacionalne države Irak, Libija, Sirija, Egipt, obenem pa cvetijo najbolj nazadnjaške tvorbe na zemeljski obli, kar so tiranije iz Zaliva? Prve so ali so bile z močnimi nacionalnimi vojskami trn v peti izraelski državi. Druge so kot tovarne in izvoznice najbolj mračnjaške in izključujoče ločine sunitskega islama, vahabizma, zaveznice Izraela spričo istega sovražnika, šiitskega Irana. Vahabizem že desetletja napaja razgrete glave pripadnikov »svete vojne«, ki jih zahod uporablja za svoje geopolitične cilje. Edina omembe vredna os odpora proti ilegalni okupaciji palestinske zemlje v islamskem svetu poteka na območju tako imenovanega šiitskega polmeseca, od libanonskega gibanja Hezbolah prek Asadove Sirije do Irana. Sunitski skrajneži, kamor ne spada le IS, pač pa celoten kolektiv upornikov v Siriji, delajo v neposredno korist Izraela. Uničenje močnih arabskih nacionalnih držav in njihovo razbitje na manjše, med seboj sprte in lahko obvladljive enote, je snoval že izraelski načrt iz osemdesetih, poimenovan po nedvomno vizionarskem bivšem strategu izraelskega zunanjega ministrstva Odedu Yinonu. Krut in vzdrževan značaj vahabitskih skrajnežev – nemara prav zato kdaj odrežejo kakšno ameriško glavo – je v slehernem trenutku prikladno opravičilo za novo vojaško posredovanje.
Kaj je skupnega vojaškim akcijam različnih »koalicij voljnih«? Afganistan, Irak, Libija ... Sirija? Da so umetne gojilnice novih skrajnežev, ki služijo poglabljanju regionalnih etničnih in verskih nasprotij, utrjujejo klavnico in privedejo v še večji kaos. Če bi ZDA z zavezniki zares hotele uničiti IS, bi morala biti sestava koalicije videti precej drugačna. Njene najvidnejše članice pa so zdaj države, ki so v določeni fazi vojne v Siriji ustanovile klub sponzorjev islamističnih upornikov, imenovan »Prijatelji Sirije«, in pomagale ustvariti IS. Bombardiranje brez koordinacije z utrjenimi borci na terenu, ki so resnični, smrtni sovražniki IS, ne bo prineslo želenega rezultata. Edini naravni sovražniki IS so pretežno šiitska milica Hezbolah, večinoma sunitska in sekularna Asadova vojska, različne skupine Kurdov ter šiitski Iran. Zaveznika vsaj dveh v tej družbi, Sirije in Irana, sta v koaliciji prav tako odsotni Rusija ter Kitajska. Če bi ZDA zares hotele izbrisati IS iz obličja zemlje, bi ustavile poti njenega financiranja prek vahabitskih mecenov iz Zaliva. Prav tako bi preprečile prodajo nafte, ki jo IS v vrednosti dveh milijonov dolarjev na dan načrpa v Siriji in Iraku ter jo prek turškega črnega trga prodaja Izraelu. Namesto tega ZDA stavijo na neobstoječe »zmerne« upornike, in medtem ko kongres razpravlja o tem, da bi jim poklonil pomoč v višini 500 milijonov dolarjev, uporniške skupine sklepajo nova zavezništva z IS.
V tem trenutku nihče ne ve, kje se bo ustavila ameriška vojaška intervencija v Siriji in Iraku. Niti ni znano, kaj so ZDA ob bombardiranju njenega suverenega ozemlja sporočile sirski vladi v Damasku. Medtem ko so zavezniške bombe padale po IS, je Izrael že sestrelil letalo sirske vojske. Se bodo ameriške precizno vodene bombe in rakete s prvotne tarče IS, katerega bojevniki se bodo kaj hitro zlili s puščavskim peskom in znova udarili na plano v kateri izmed novih islamističnih skupin, ki se borijo za geostrateške cilje zahoda, preusmerile na položaje dejanskega sovražnika ZDA in Izraela, vojsko Bašarja Al Asada? Kaj bo v tem primeru storil v Ukrajini oslabljeni geopolitični rival zahoda in zaveznik Sirije, Rusija? Kaj ni samooklicani kalif IS Abu Bakr Al Bagdadi za naslednjo žrtev obglavljenja pred tedni že določil ruskega predsednika Vladimirja Putina? Bo zaušnica strička Sama nagnala otročiče iz vrst IS, da se zavihtijo na katerega izmed novih vrtiljakov »svete vojne«? Denimo na območje »ruskega mehkega trebuha«, v osrednjo Azijo ali na Kavkaz? Gotovo je le eno. Nov krog GWOT bo ljudem, ki naseljujejo ključno geostrateško območje »ozemlja osrčja«, prinesel smrt, kaos in razdejanje, njegovim snovalcem pa nova, vznemirljiva darila.
