V ponedeljek, 6. oktobra, se bo v D125, na Dunajski 125 v Ljubljani, začel EtnoART mesec rokodelstva, ki ga pripravlja študentska ekipa socialnega projekta EtnoART, v okviru katerega bodo v spletni trgovini prodajali izdelke upokojenih slovenskih rokodelcev. »Ideja o EtnoARTu se je razvila med pogovorom o težavah starejše generacije. Ugotovili smo, da imajo ogromno znanja in izkušenj, posebej na področju rokodelstva, ki se zaradi pomanjkanja zanimanja mlajše generacije izgubljajo. Na žalost tudi število registriranih rokodelcev upada. Tu je še globalizacija, potrošništvo moderne dobe ter prisotnost nekakovostnih tujih izdelkov. Rokodelstvo je del ekonomije, ki ji država ne namenja dovolj pozornosti. Prav tako narašča tudi brezposelnost med mladimi, zato smo začeli iskati rešitve,« sta o začetkih projekta povedali vodji projekta Meta Pezdir in Urška Maček.
Na drugi strani mladi na področje rokodelstva vnašajo tudi nove tehnološke, oblikovne in funkcionalne rokodelske rešitve, kot je tradicionalna izdelava modernih izdelkov. »Med drugim ponujamo kvačkane kape v obliki živali, kvačkane copate v obliki sandalov in tenisk, klekljan in kvačkan nakit, moderno oblikovane kovaške izdelke, pletenine in izdelke iz lesa, od igric do nakita. Združujemo tradicijo izdelave in materialov, sama oblika izdelka pa ima sodoben pridih. Na tak način se tudi mlajša generacija čuti z izdelkom bolj povezana,« pojasnjujeta študentki.
Za podjetništvo sta se odločili, ker ta lahko ustvarja boljši svet, pravita, ker njun cilj ni le dobiček, ampak tudi spreminjanje načinov razmišljanja in ustvarjanje družbene koristnosti, pa sta se odločili za socialno podjetništvo z medgeneracijskim povezovanjem. »To je priložnost za mlade, da pridobimo različna znanja in spretnosti od starejših, hkrati pa starejšim omogočimo aktivno starost. Starejši imajo veliko izkušenj, ki ji lahko delijo naprej. Ko vidiš ponos in veselje v očeh rokodelcev ob pogledu na njihove izdelke, začutiš, da v življenju ni pomemben samo denar, ampak so tudi druge pomembnejše vrednote,« pravita Pezdirjeva in Mačkova, ki zato vrstnikom sporočata, naj si upajo. Četudi morda ne bodo uspeli, se bodo iz tega nekaj naučili, poudarjata.
Da študenti najlaže postanejo podjetniki, pravi tudi Tomaž Stritar, direktor Zavoda za razvoj socialnega podjetništva Uspešen podjetnik. »Pot v podjetništvo je izredno negotova. Prvi poskusi se pogosto ne končajo po načrtih. In te neuspehe bistveno lažje prenesejo mladi kot pa starejši, ki že imajo družine, kredite ipd. Socialno podjetništvo s tega vidika ni nič posebnega. Vsak, ki se ga loti, želi nekaj prispevati v družbi. Želi rešiti neki družbeni problem na podjetniški način,« dodaja Stritar.
Socialno podjetništvo se po njegovem mnenju pri nas razvija nad pričakovanji, saj se že širi v različne sektorje. »Na začetku so se za tovrstno podjetništvo bolj zanimali nevladne organizacije in ljudje, ki delujejo na področju socialnega varstva. Zdaj prihajajo v sektor oblikovalci, arhitekti, programerji, umetniki. To je zelo dobro znamenje za zdrav razvoj panoge,« je prepričan Stritar.
