Za začetek pogovora z eno najobetavnejših evropskih atletinj Marušo Mišmaš smo tekačici na srednje proge zastavili vprašanje, koliko državnih in osebnih rekordov je izboljšala v tej sezoni. Dalj časa je premišljevala in premikala vse več prstov na obeh rokah. Takšna dejanja so dokaz, da je na drugi strani govornik, čigar športna pot se vzpenja. Državne rekorde je med mlajšimi članicami postavila v tekih na deset kilometrov, 3000 m, 1500 m (ta je bil zadnji, in sicer na Hanžekovićevem memorialu v Zagrebu) in 3000 m zapreke, kjer je izboljšala tudi absolutni slovenski rekord. Nov osebni rekord, zadnji v tej sezoni na stezi, bo skušala izboljšati danes na stadionu ŽAK, kjer bo za slovensko reprezentanco nastopila v teku na 800 m na ekipnem balkanskem prvenstvu (od 16. ure naprej).
Maruša Mišmaš, ki bo letos dopolnila 20 let, napreduje že vso svojo kariero. Vrhunec v tej sezoni je doživela, ko se je na svojem prvem članskem velikem tekmovanju v Zürichu uvrstila v finale, v katerem je v teku na 3000 m zapreke zasedla deseto mesto.
Grosupeljčanka se je začela z atletiko ukvarjati že v prvih razredih osnovne šole. Skupaj z dve leti mlajšim bratom Gregorjem, ki ga je kasneje pot zanesla v rokometne vode. V domačem okolju je trenirala vse do leta 2011. Razloga, da jo je pot iz AK Špela pripeljala k AD Mass v Ljubljano, sta bila, da so se okrog trenerke in predsednice v klubu zgrnile neprijetne osebne težave ter da je imela v metropoli boljše vadbene razmere. Ljubljanski klub ji je namenil večjo podporo v vseh pogledih, najbolj pa ji je pri napredku pomagalo, da je lahko veliko trenirala s fanti. Danes pravi, da je zato, ker je ves čas lovila fante, tako odlična finišerka. Čeprav je hitra, so zaključki teka njena največja odlika, saj v njih od sebe potegne zadnje atome moči, s katerimi premaguje tekmice.
Lani je bila Maruša Mišmaš zlata maturantka, naziv izjemne dijakinje pa je oplemenitila tudi kot vzorna študentka. Že junija letos je namreč opravila zadnji izpit prvega letnika laboratorijske biomedicine na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani. Navzven spominja na edinstven karakter Matica Osovnikarja. Najhitrejšega Slovenca, ki je ves čas svoje uspešne športne poti vzorno opravljal obveznosti na ljubljanski medicinski fakulteti. Tudi po karakterju je podobna Škofjeločanu. Je izjemno mirna, vztrajna, garaška, skratka odlična v vseh pogledih.
Zase pravi, da se počuti dobro, ker je navzven videti mlajša, kot dejansko je. Verjame in si želi, da bo tako tudi v zrelejših letih. »Morda me zato tekmice na startu ne jemljejo resno,« pravi. Če je še ne, jo bodo hitro, saj se je njen izjemen napredek razvedel vsaj v Evropi. Za najhitrejšimi temnopoltimi tekačicami na 3000 m zapreke zaostaja za približno 20 sekund. »Vsekakor ni moj cilj, da bi bila uspešna le v Evropi, kjer je moja želja, da bi se nekoč z velikega tekmovanja vrnila s kolajno. Želim si uspeti tudi v svetovni konkurenci, se uvrstiti v finale olimpijskih iger. Trener (Svjetlan Vujasin, op. p.) pravi, da bom najboljša na naslednjih igrah, se pravi leta 2020 v Tokiu,« svoje visoke apetite opisuje Maruša Mišmaš.
Slovensko rekorderko, ki je v domačem okolju letos uradno prevzela krono najhitrejše na srednjih progah, ko je v dveh dneh na državnem prvenstvu prehitela Sonjo Roman v tekih na 1500 in 3000 m, krasi izjemna tehnika na ovirah. Razlog se skriva v dejstvu, da se je nekoč ukvarjala s tekom na 400 m z ovirami, kjer je pred štirimi leti na olimpijskih igrah mladih v Singapurju zasedla peto mesto. »Leta 2011 sem zaradi pubertetniških težav precej shujšala. Hvaležna sem lahko tedanji trenerki Špeli, da je vse skupaj opazila pravi čas, da ni prišlo do česa hujšega. Bila sem prelahka za tek na 400 metrov, zato sem se posvetila srednjim progam, teku na 800 in 1500 metrov. Ko sem prišla v Ljubljano, me je trener preusmeril na zapreke. Zavedam se, da pri napredku potrebujem hitrost, zato se še vedno posvečam tekaškim disciplinam na srednjih progah, največje ambicije pa imam na zaprekah. Pri tehniki teka čez ovire mi na treningih pomaga Tevž Korent,« je odkrito o težavah preteklosti spregovorila Maruša Mišmaš.
V tej sezoni je atletinjo Massa najbolj navdušila Emma Coburn. Američanka, ki je na mitingu diamantne lige v Šanghaju v teku na 3000 m z zaprekami senzacionalno ugnala tekmice, ki so mislile, da je zajklja, na koncu pa se je veselila nevsakdanje zmage. »Vem, da potrebujem še precej mednarodnih izkušenj. Za zdaj nimam menedžerja, a se zavedam, da ga bom kmalu potrebovala. Želim si, da bom uspešna tudi pri tej izbiri,« pravi Maruša, ki se bo v naslednjih mesecih posvetila cestnim tekom, v zimski sezoni pa teku na 1500 m in normi za nastop na evropskem dvoranskem prvenstvu v Pragi. Še prej jo čaka izpitna vožnja za avto, ki ji bo olajšala vsakodnevno pot z avtobusom iz Grosupljega do Ljubljane in v nadaljevanju z mestnim prevozom do stadiona.
