Z izjemo velikega negativnega doprinosa javnih financ k objektivno merljivim kriterijem konkurenčnosti (proračunski primanjkljaj in javni dolg nas postavljata na 143. in 115. mesto med 144 ocenjevanimi državami), so vsi preostali kriteriji, pri katerih smo dosegli znatno podpovprečne rezultate, izhajali iz mnenj menedžerjev. Če nekoliko odmislimo lanski, skoraj 15-odstotni proračunski primanjkljaj, ki je posledica reševanja bank in se mu v bližnji prihodnost verjetno ne bomo približali, so nas menedžerji uvrstili na sam rep svetovne lestvice (slabše od 130. mesta) v 14 kategorijah. Med drugim imamo po njihovi oceni, kljub pravkaršnjemu očiščenju bank, najmanj zdrav bančni sistem na svetu. Tako je, naše banke so slovenski menedžerji ocenili slabše, kot so svoje banke ocenjevali njihovi stanovski kolegi v Čadu, Gvineji in Angoli.
So upravljalci slovenskega gospodarstva preveč kritični in stvari dejansko niso tako črne? Ker gre za percepcijo menedžerjev o večinoma nemerljivih indikatorjih poslovnega okolja, o objektivnosti menedžerskih ocen ne moremo govoriti. Gre za njihovo subjektivno oceno, ki je takšna, kot je. Ocen svojih stanovskih kolegov iz tujine seveda ne vidijo. Če bi jih videli, bi morda ponovno premislili dejstvo, da so ocenili učinkovitost delovanja države in sodišč bistveno slabše kot lokalni menedžerji za Zimbabve ali Burundi. Površna interpretacija lestvice konkurenčnosti WEF, ki jo prakticirajo mediji in jo v določeni meri spodbujajo celo izdajatelji sami, daje vtis, da so izmerjene objektivne razlike v delovanju sodstva, infrastrukturi, učinkovitosti politike itd., vendar gre zgolj za izmerjene percepcije lokalnih menedžerjev, obarvane s trenutno politično, gospodarsko in medijsko klimo. Če ponazorim s primerom teka na 3000 metrov z ovirami, WEF ne meri, kako hitro izbrani tekmovalec preteče sicer identično progo, pač pa kako subjektivno ocenjuje pogoje na progi, višino ovire in globino luže za njo. Enemu se pač ovire zdijo višje, luže bolj globoke in proga daljša kot drugemu. In WEF primarno beleži te percepcije menedžerjev o subjektivno zaznani težavnosti lokalnega okolja. Zakaj smo v družbi Bocvane in Ruande na lestvici konkurenčnosti? K uvrstitvi nam pomaga še ena posebnost metodologije ocenjevanja globalne konkurenčnosti. Glede na višino dohodka na prebivalca namreč za različne države veljajo različni kriteriji konkurenčnosti. Ruanda s slabimi 700 dolarji na prebivalca spada med najrevnejše države, zaradi česar naj bi po WEF-metodologiji za njihovo konkurenčnost največ pomenili bazični dejavniki (institucije, infrastruktura, zdravje in osnovna izobrazba ter makroekonomske osnove), Slovenija pa s slabimi 23.000 dolarji spada na nasprotni konec ocenjevalnega spektra, od katerega pri WEF zahtevajo uspešnost v inovacijskih in učinkovitnostnih dejavnikih.
Iz ocenjevalne sheme torej sledi, da ima lahko določena država objektivno slabše pogoje poslovanja in nižje merljive dejavnike konkurenčnosti, vendar pa bosta mnenje lokalnih podjetnikov in trenutni razvojni položaj pomenila sorazmerno visoko mesto na WEF-lestvici. Med našo neposredno konkurenco so se tako znašle izključno države, ki imajo vsled nižjih dohodkov drugačne kriterije za konkurenčnost kot Slovenija. »Proga, po kateri tečemo«, torej ni enaka za vse države, za nekatere so postavili še težje prepreke. Uvrstitev Slovenije na globalni lestvici konkurenčnosti ne predstavlja realne ocene slovenske spodobnosti konkuriranja na globalnih trgih. Treba pa se je zavedati, da je globalna konkurenčnost slovenskega gospodarstva zelo ranljiva. Na težave naše industrije nas je z uvrstitvijo v skupino najmanj konkurenčnih članic EU prejšnji teden opozorila tudi evropska komisija. Kljub dejstvu, da so izvozniki v zadnjih dveh letih praktično edini motor slovenskega gospodarstva, je njihov položaj na globalnih trgih podvržen pogostim pretresom in ni nikakor zagotovljen. Za izboljšanje stanja bodo potrebne korenite strukturne reforme.
