Eldina Knez

Naša pokrajina je lepa, enako naselja. S turističnega vidika so kolesarjem na voljo idealne razdalje med kraji, mesta nimajo posebnih klančin, prav tako nimamo vetra, kot ga recimo poznajo v Trstu. Pri nas je le nekaj dni v letu, ko kolesarji ne morejo na cesto, ampak takrat tudi z avtom ne moreš nikamor oziroma je bolje, da ga pustiš doma. Govorim o ledu na cestah, ekstremnih vremenskih dogodkih. To, da so kolesarske steze pozimi vedno zasnežene in se zaradi snega ne da voziti po njih, so bolj urbane legende.

O tem nisem prepričana. Mislim, da je odločitev o uporabi kolesa bolj stvar načina razmišljanja in pripravljenosti, da se odpoveš udobju, ki ga vendarle daje avtomobil. Lahko se ti zgodi, da na petkilometrski poti naletiš na kup snega, ampak to ne pomeni, da steza ni očiščena. Mislim, da je to pritoževanje bolj stvar naše kulture, da je treba vse kritizirati. Po mojem imamo pri nas stvari kar dobro urejene, tudi številke, koliko ljudi kolesari, so glede na druge načine prevoza kar spodbudne. Vsaj za Ljubljano. Je pa seveda vse odvisno od tega, s kom se primerjamo.

To je že zelo dobro. Čeprav je Köbenhavn zgradil svojo zgodbo na tistih 50 odstotkih meščanov, ki se vsak dan vozijo s kolesom na delo in v šolo, morajo tudi oni z raznimi spodbudami to vzdrževati, saj se tudi pri njih soočajo z udobjem življenja z avtomobilom, sploh ko si ljudje ustvarijo družino. Slovenska mesta so v zadnjih letih veliko naredila za spodbujanje kolesarjenja in seveda s tem za zmanjševanje hrupa, avtomobilskega prometa, onesnaženosti, vse to pa vodi v povečevanje kakovosti bivanja občanov.

Toliko, kot je občin, toliko je zgodb, saj je vzpostavljanje kolesarske infrastrukture v mestih skrb lokalne skupnosti. V zadnjem času se dogajajo velike spremembe, ker je kolesarjenje postalo moderno, uspelo je dobiti pridih privlačnosti, hkrati pa se je z rednim delom vseh kolesarskih iniciativ odprl javni prostor za debate o teh temah. Moram pa opozoriti, da je kolesarska infrastruktura samo eden od pogojev, da se bodo ljudje usedli na kolo. V anketi, ki sem jo v okviru priprave mobilnostnega načrta delala še kot zaposlena na prometnem ministrstvu, so ljudje kot eno ključnih zahtev izpostavljali željo po preoblačilnici s tušem in tudi občutek varnosti na kolesu oziroma varnosti kolesa, ko ga parkirajo. Želeli so si parkirišč, na katerih bi bila kolesa zaščitena pred različnimi vremenskimi razmerami pa tudi pred krajo, torej po možnosti pod kamerami. Kajti sploh tisti, ki se morajo voziti več kot pet kilometrov v eno smer, si ponavadi kupijo malo boljše kolo. V kolesarsko infrastrukturo se pri nas vedno več vlaga, opažam pa, da nam velikokrat zmanjka pri kakšnih detajlih.

Kakšni odseki recimo ostanejo nedokončani in so zato tako zoprni kot nevarni. V Ljubljani je recimo takšen vogal Gosposvetske ceste s tistimi na gosto postavljenimi količki – kolesar nima možnosti, da bi mimo njih odpeljal normalno. To pa povzroča slabo voljo. To so tiste problematične malenkosti, ki so seveda tudi posledica dejstva, da v preteklih desetletjih v urbanistične načrte nismo umeščali kolesarske infrastrukture.

To zavijanje desno in vključevanje prometa z desne, še posebej s parkirišč prek pločnikov, je res katastrofalno nevarno za kolesarje. Tak testni primer, ko se kolesarji pred križiščem postavijo pred avtomobile, njihova zelena luč pa se prižge nekaj sekund pred drugimi, da imajo čas mirno odpeljati, imamo tudi v prestolnici na Bregu pri Ljubljanici. Takšne rešitve absolutno povečujejo varnost kolesarjev. Znanje o sodobnih rešitvah v Sloveniji imamo, je pa pri nas vedno problem uresničevanje projektov. Zadev se ne znamo lotiti sistemsko in jih speljati od začetka do konca. Občine kolesarsko problematiko v svoje strategije še vključijo, ustavi pa se, ko je treba zagotoviti sredstva in izvesti projekte. Potrebujemo ljudi iz pravega testa na pravih mestih in nekega nacionalnega koordinatorja, ki bi to znali povezati, da bi dosegli tisti pravi preboj.

Ne vem, katere možnosti so tehtali na občini, vem pa, da imajo ti pritiski po rešitvi za Tivoli že dolgo brado. Tudi jaz sem se po njem vozila s kolesom, čeprav ne bi smela, ampak seveda osebno odgovorno, torej počasneje glede na pešce, otroke in pse in sem bila tako čisto zadovoljna. Mislim, da bi se veliko kolesarjev veselilo, če bi občina v parku dovolila mešan promet, tako kot v pešconi v središču mesta. Ne vem pa, zakaj to za občino ni bilo sprejemljivo. Morda zaradi kakšnih posebnih pravil glede parkovnih površin. So pa ta problem s Tivolijem morali rešiti, že zavoljo kolesarjev, ki so plačali kazen in so bili resno žalostni, saj verjetno noben ni ogrožal nikogar.

Seveda. Kolesar je v prometu ogrožen, hkrati pa ravno tako ogroža druge udeležence prometa.

Zame ni razlike, če jih v nesreči umre deset ali pa eden. Alkohol je sploh ena takih stvari, ki v noben promet ne sodijo. Spomnim se, da smo kot mladi zvečer vsi hodili ven s kolesom, ker smo vedeli, da tako ne bomo plačali kazni, če nas ustavi policija. Toda dejansko lahko kakšen pijan kolesar pade na cesto ali povzroči še kaj hujšega. Gre za to, da udeležba v prometu ni zabava, kolesar ne sme ogrožati pešca, ne sme noreti, spoštovati mora pravila, tudi glede alkohola. Jaz kar podpiram takšne kazni, ker spodbujajo zavedanje, da je kolesar ravno tako udeleženec v prometu kot voznik avtomobila. Meni ustreza, ker imam rada razumevanje kolesa kot sredstva mobilnosti. Kolo ni nadomestek, ko ne moreš oziroma ne smeš sesti v avto. Ampak pri nas je kolo velikokrat razumljeno kot nekaj vmes. Tudi zgodovinsko gledano smo kolesarske steze vrisovali na pločnike in jih torej nismo razumeli kot del prometa.

Absolutno. Na cesti je kolesar daleč bolj varen, ker ga voznik avtomobila bolje vidi, hkrati pa je tudi bolj svoboden v manevriranju, kajti pešec je strašno nepredvidljiv.

Tako kot so različni vozniki avtomobilov, se med seboj razlikujejo tudi kolesarji. Pri nas na splošno ni dobro razvita kultura spoštovanja šibkejšega v prometu. Zato bi morali tudi kolesarji kljub prednosti vseeno gledati naokoli. Sploh ob teh zoprnih emocionalnih stanjih, ki so posebnost prometa in se recimo pojavljajo zjutraj, ko gredo ljudje v službo in so še zaspani, ali pa ob peklenski vročini in drugih ekstremnih razmerah. Kar nam sploh manjka, pa je upoštevanje kolesarskih pravil. Na Danskem je na primer popolnoma jasno, da kolesar dvigne roko, če prihaja v križišče in se bo ustavil. Pri nas tega nihče ne dela, zato sem tudi sama marsikdaj zadnji trenutek zavrla. Enako je z nakazovanjem zavijanja v levo ali desno. Tega mi ne poznamo, ker je od tistega otroškega izpita preteklo že preveč časa. Malo bolj nepremišljeno se najbrž vedemo tudi zato, ker smo še na pločnikih, kjer je včasih lažje prehitevati po desni namesto po levi, kot bi bilo treba. Če se kolesarju ob tem še mudi, pa lahko nastane kar precej nevarna mešanica.

In z njimi postaja ta problem vse večji. Smo pa Slovenci sezonski kolesarji, zelo malo je takšnih, ki to počnejo vse leto. Na Danskem ni čisto nič čudnega, če tudi v zimskem metežu na poti vidite trume kolesarjev. Ko bo tudi pri nas tako, bomo tudi mi sebi lahko rekli kolesarski narod.