Sadilci školjk

Polja, semena in klobase

Marko, ki je pred tem krmaril Amo, se je postavil za ročice dvigala na krmi barke, preostali fantje pa so začeli premikati palete, da jih je lahko »prijel« z vilicami in jih v loku čez morsko gladino uspešno prestavil na ozek pomol. Sodelavci na kopnem so svoje zadolžitve poznali. Nemudoma so »prevzeli« prvo paleto in jo po stotih metrih potiskanja prestavili na kamion. Vajo so ponovili desetkrat, in čeprav so v slabi uri izpraznili krov barke, prostornino kamionske hladilnice pa napolnili, so morali svoje mišice vnovič napeti že po nekaj urah, ko se je Ama sredi noči še drugič privezala ob strunjanski pomol. Čakala jih je še druga fura. »Šlepar, na katerega bomo pretovorili ves tovor, se ne more prebiti do tega parkirišča. Ob peti uri zjutraj bo krenil proti Sardiniji,« je pojasnil 45-letni Izolan, ki je s kapuco na glavi pozorno spremljal raztovarjanje in natovarjanje palet. Medtem ko so nekateri ob njem preračunavali, ali bodo sploh lahko spravili vseh dvaindvajset palet na prikolico tovornjaka, je šlepar že čakal ob regionalni cesti, ki jo krasi znameniti strunjanski pinijev drevored. »Osem ur bo potreboval do Livorna. Tam se bo vkrcal na trajekt in po osmih urah plovbe prispel na Sardinijo, kjer ga čakajo še tri ure vožnje. Tovor bo preživel,« je zatrdil vodja ekipe.

Akterji strunjanske noči niso bili člani kakšne od kriminalnih združb, o katerih po navadi beremo na straneh črne kronike. In niso se skrivali pred očmi javnosti, ampak so morali pred močnim soncem, ki je razvajalo kopalce, zaščititi svoj pridelek. »Smo kmeti na morju. Namesto traktorja uporabljamo barko,« se je nasmejal Marko v ponedeljek pozno popoldne, ko nam je sredi Strunjanskega zaliva med linijami boj iz svoje kabine pokazal enega izmed pidočerjev, ki se s pridelavo užitnih klapavic, torej pidočev, še vedno ukvarjajo na tradicionalen način. Medtem ko se je pidočer v lesenem čolnu boril z vrvjo, na katero so pod morsko gladino privezane vreče s školjkami, so mu družbo delali številni kormorani. Med njimi je bilo videti tudi ribiča. »To je raj za biologe,« je pripomnil Luka, lokalni skejter, ko so ob Ami, nabiralki pidočev, zaplavale tudi prve podolgovate iglice. »Videvamo tudi delfine,« je navdušeno pristavil njegov kolega Jakob. Predloga, da bi si lahko med službo za kosilo ulovila kakšno orado, ki velja za tako pogosto obiskovalko školjčišč, da se morajo v Limskem kanalu pred njenimi obiski zavarovati z zaščitnimi mrežami, nista vzela resno. Luka ima izkušnje. V tem poslu je deset let, več let je delal za italijansko podjetje iz Sesljana, ki je na svojih gojiščih vse do Milj pridelalo tudi do 700 ton pidočev letno. Ko se je v Sloveniji preštevalo še v tolarjih, je plačo prejemal v evrih, se spomni z nasmeškom na obrazu. »Vendar so pretiravali in na koncu propadli.« Ko je na krovu barke predstavil postopek presajanja školjk, ki se s pomočjo cevi in mrež opravi dvakrat, trikrat na leto, je govoril o centimetrih. Izkušnje so pomembne. Pidočer ne more biti vsak.

»Dela na roke je bilo pred leti bistveno več, sedaj pa je bistveno večja količina pridelanih školjk. Kljub modernizaciji smo utrujeni,« prizna Luka na barki, ki je opremljena s posebno tehnologijo za strojno čiščenje školjk. Glede na okoliščine so fantje uporabljali nenavadne izraze. Govorili so o poljih, semenih in klobasah. »Odmor si vzamemo samo za kakšen cigaret,« ga je popravil Jakob, preden sta pidočerja v gumijastih hlačah in škornjih v roke vzela rampina (sidro za vlečenje vrvi) ter ju kot kavbojca zalučala proti bližnjima bojama. Na krov sta morala potegniti vrv z devetimi tonami školjk. »Ne potrebuje sidra. Barka se priveže kar na linijo,« nam je dal vedeti kapitan nabiralke pidočev, ko je nekaj minut po 17. uri zapustil svojo kabino in se prav tako v gumijasti opremi pridružil kolegoma za tekočim trakom. Delo v proizvodnji se je lahko začelo. Marko je začel vihteti nož nad štirimetrskimi visečimi klobasami školjk, tako imenovanimi reštami, Luka in Jakob pa sta jih na drugi strani stroja zlagala na palete in jih ovijala s prozorno folijo. Ker samostojni podjetnik Mitja Petrič italijanskim grosistom večinoma prodaja očiščene klapavice v tradicionalnih 22-kilogramskih žakljih, je bil ponedeljkov izhod na morje z izolskega pomola nekaj izjemnega. Stroj, ki melje rešte, školjke pa spere z morsko vodo in jih sortira po velikosti, je tokrat miroval. Štirimetrske rešte so na tekočem traku ostale v enem kosu.

Pravi material na pravem mestu v pravem trenutku

»Nabava školjk za sprotno prodajo se grosističnim trgovcem ne splača. Logistika je zaradi trajektov draga. Pidoče zato kupijo v reštah, jih zavežejo na svojih gojiščih, kjer zorijo še kak mesec dni, medtem pa jih počasi prodajajo, po tono, dve na dan. Ko smo taistemu grosistu konec pomladi poslali prvo pošiljko, je začel školjke prodajati šele čez štiri mesece. Sardinija ni tako velika. Z grosisti s severa Italije je drugače. V kosu kupijo tudi do osem ton očiščenih školjk. Školjke, ki gredo skozi stroj in jih očiščene prodamo v žakljih, zdržijo manj,« je torkovo pošiljko živih organizmov pokomentiral Mitja Petrič, ki je s školjkami povezan že od otroštva. Kot pravi, je to družinska tradicija. Ko je bila še dovoljena uporaba dvokilogramskih macol, je očetu pomagal pri iskanju morskih datljev (prstacev). Kasneje se je lotil nabiranja dondol (ladink) in mušul (noetovih barčic), pred osmimi leti pa se je iz nabiralca prelevil še v pridelovalca morskih sadežev. Na gojitvenih poljih v Strunjanu, Sečovljah in na Debelem rtiču pridela letno več kot sto ton užitnih klapavic, ki jih na italijanskem trgu proda v poletnih mesecih, saj imajo tedaj največ mesa. Ko mu omenimo staro ljudsko izročilo, da se lahko školjke uživa le v mesecih s črko R, se zgolj nasmehne. Tradicija pridelave školjk, ki se je razmahnila že v osemdesetih letih, ko se je v Piranskem in Strunjanskem zalivu začelo intenzivneje obdelovati morske površine, je namreč pomembnejša. Sloves istrskih pidočev – zaradi specifične sestave našega morja že od nekdaj veljalo za okusnejše od drugih klapavic, ki se jih sicer prideluje od Kanade prek Čila do Nove Zelandije – je enostavno treba ohranjati.

»Osem ton na dan, pet dni v tednu in od 0,5 do 0,7 evra za kilogram. Z nižjimi življenjskimi stroški in z dobro opremo smo konkurenčni. Zadrugo, v kateri je več tržaških školjkarjev, smo že prehiteli. Izpolnili smo tudi kup papirjev, vendar so nam birokrati pomagali,« se je glasila računica samostojnega podjetnika s petimi zaposlenimi in očeta treh otrok, ki sodeluje tako z italijanskimi grosisti kot z uslužbenci ministrstva za kmetijstvo. Mimogrede, v ribarnicah je treba za kilogram klapavic odšteti več kot tri evre.

Medtem ko bruseljske direktive v slovenski Istri redčijo ribiške vrste, njihova plovila pa v zameno za nadomestila pošiljajo v razrez, je pidočerjem evropska politika naklonjena. Školjkarji so iz državnega in evropskega proračuna v zadnjih petih letih prejeli 2,27 milijona evrov sredstev za vzpostavitev oziroma širitev školjčišč, za »izgubljene« letine (toksini) pa nadomestila v višini dobrih 115.000 evrov. Petrič poleg pidočev goji tudi dondole, ki dosegajo na trgu bistveno višjo ceno, tudi do trinajst evrov za kilogram, izvaja pa tudi razna podovodna gradbena dela in postavlja nova školjčišča tako na Hrvaškem kot v Italiji. Ker je letos zaključil z večjimi investicijami v gojitvene linije in opremo za gojenje školjk, s čimer je optimiziral proizvodni proces, pričakuje, da se bo prodaja prihodnje leto povečala.

Ob omembi toksinov, ki so slovenskim školjkarjem največjo katastrofo prizadejali leta 2010, ko so bila školjčišča zaprta kar osem mesecev, da vedeti, da bolj kot v nadomestila verjame v kakovost slovenskega morja. Odvisnost od fitoplanktona, s katerim se prehranjujejo školjke, je za školjkarje namreč pomembnejša, če želijo doseči povprečne prodajne velikosti klapavic, ki se gibajo okoli šestih centimetrov.

Dvaindvajset ton strunjanskih pidočev, ki so trenutno privezani na enem izmed gojišč na Sardiniji, so domači školjkarji posadili lani poleti. Vmes so jih presajali, v noči s ponedeljka na torek pa odpremili na jug Italije. »Školjke posadimo vsako leto in jih vse tudi prodamo,« z zadovoljstvom pojasni 45-letni Izolan. Sprva je mladice klapavic nabavljal pri drugih pridelovalcih, tudi neapeljskih, sedaj pa ima »pravi material na pravem mestu in v pravem trenutku«. Lovilce »semen«, ki jih morski tokovi nosijo naokoli nekaj tednov, preden se ustalijo na primerni površini, postavi januarja na Debelem rtiču, kjer ostanejo vse do junija ali julija, ko je treba mladice presaditi v rešte. Težav z oradami v tem delu slovenskega morja nima, razmeram v Sečovljah pa se mora prilagajati. Ker se pod tamkajšnjimi školjčišči zadržuje »več ton, če ne več kot deset ton orad, ki poleti vsak dan jedo naše školjke kot kekse«, kot se je konec lanskega leta za Delo izrazil Lean Fonda iz ribogojnice Fonda, bo mladice na dve polji s štirinajstimi linijami presadil šele konec oktobra.